Biti z najstnico

(Ksenja Kos) Ko pomislim na svojo starejšo hčer, mi srce prične hitreje utripati. Štirinajstletnica je pravi izziv. Verjetno imam podoben občutek kot večina staršev, ko rečem, da je zrasla čez noč. Že kot otrok je bila dinamična, odprta in razigrana, mnogokrat je stopala v vlogo vodje v skupini. Vedela je, kaj hoče, in znala je povedati tako, da je zadovoljila svoje želje. Že takrat sem se spraševala, kakšen bo najin odnos, ko postane najstnica. Glave si nisem vnaprej polnila s strahovi, raje sem uživala v skupnih trenutkih.Prišel je čas najstništva. Še vedno uživam! Včasih se zazrem vanjo in skozi misli se popeljem od začetka do današnjih dni najinega skupnega poznanstva. Dober odnos sva zgradili. Pri tem sva bili kreativni in iskrivi. Gradili sva ga celih štirinajst let in danes lahko zadovoljno uživava sadove sodelovanja. Pred nekaj dnevi me je pričela pripravljati na pomemben pogovor, kot ga je sama poimenovala. Bila sem radovedna in nestrpna, a sem se odločila počakati. Vsake toliko časa je poskusila priti z besedo na dan, a nekako ni prišlo do resnejšega pogovora. Počasi so kapljale informacije z njene strani in razbrala sem, da želi prespati pri prijatelju, kjer bi imeli rojstnodnevno zabavo. Uf! Velik zalogaj zame. Zadnje čase ima prošnje, ki so zame čisto nova izkušnja. Vedela je, da mora dati čas predvsem meni. To novo obdobje v najinem odnosu se je začelo s prošnjami, če lahko prijateljica prespi pri nas, nato ona pri njej. Nadaljevalo se je z večernimi sprehodi in debatami, kdaj mora biti doma. Nato se je njen življenjski prostor še razširil in sprehodi so se podaljšali daleč izven okolice našega doma...

To ni fer!

(Simona Iglič) Mamica treh otrok je družinskemu svetovalcu pojasnjevala, kako različni so njeni trije otroci. Sploh najmlajša deklica je čisto drugačna od starejših dveh. Mamico je zanimalo, ali je primerno, da ima za najmlajšo drugačna pravila kot za ostala otroka. Npr. glede odhoda v posteljo in podobnih družinskih opravil.Terapevt je pozdravil njeno željo po individualnem pristopu. Mamica je nadaljevala, da se ji zdi vseeno malce nenavadno, da bi imela za vsakega otroka drugačna pravila – trije otroci, trojna pravila. To pa je lahko naporno! Že zapomniti si jih, kaj šele pregovarjati se z otroki, ki bodo zagotovo ugovarjali zaradi neenakosti. Nato je mamica razmišljala na glas: »Morda pa ne bi bilo slabo, da sploh nimam pravil in samo skušam čim bolj slediti individualnim potrebam svojih otrok. Bi to šlo ali bi v družino vneslo več konfliktov?« Kadar skupaj biva več ljudi, se kaj hitro ujamemo v zanko poštenosti. Na vso moč se trudimo, da bi bilo za vse pošteno in pravično. Pošteno oz. pravično pomeni v odraslih možganih enako za vse. Vse to v želji, da bi se imeli lepo, da bi funkcionirali kot celota, a se vseeno vsi dobro počutili. Pojem enakosti še zdaleč ne vnese občutka poštenosti za vse. Pravzaprav na abstraktno-pojmovni fazi, ki se je že predšolski otroci, ki sicer razmišljajo povsem konkretno, hitro naučijo, ja, v bolj eksistencialnem pogledu – v smislu zavedanja in občutenja sebe – pa ne. Priznani ali izbrisani Čeprav nismo enaki, smo enakovredni (enako vredni). Pojem enakosti sodi v pravosodni sistem, pojem enakovrednosti pa vsepovsod, kjer se želimo počutiti vredne in spoštovane, in sicer na tak način, da naši občutki, naša...