Sestrska ljubezen

Včeraj smo (42 + 13 + 9) spet šle v kino na premiero. Tokrat nisem sprožila škandaliziranja kot zadnjič, film je bil več kot primeren za otroke in mladino. Še bolj pa za starše in otroke v paru. Gledale smo krasen švedski film Moja sestra suhica, ki ga vrtijo v ljubljanskem Kinodvoru (Slava mu, da je!). Film je topla, iskrena, neponarejena, duhovita in ganljiva zgodba o (disfunkcionalni) družini, ljubezni in bolečini. O sestrskih vezeh in lojalnosti, o družinskih razmerjih, o “nevidnih” otrocih*, o osamljenosti, o samodestruktivnosti, o bližini, o življenju. Motnja hranjenja je tu pač le simptom. Zelo priporočam!!!     Film čudovito drmne, res ga je za pogledati skupaj z otroki, daje vse sorte iztočnic za pomenljivo debato. Meni se je med drugim zdelo zanimivo, kako je v družinski konstelaciji oče ustrežljivec, ki se boji konflikta, mama pa taodsotna. Cik cak. Memento: Tam nekje med 15. in 16. letom sem tudi sama eksperimentirala z motnjami hranjenja, nihala med izbruhi anoreksije in bulimije. Saj ne prav dolgo, vsega skupaj trikrat, štirikrat po par tednov, zato pravim ‘eksperimentirala’, a vendar dovolj, da vem, kako je. O sebi sem mislila slabo, samospoštovanja sem imela bore malo, bila sem pa ipak ‘pridna punčka’, perfekcionistka, dosežkarica in ustrežljivka. In potem pač iščeš izhod. Me je pa med filmom prešinilo, da kaj bi pa naredila, če bi mene kdaj mlajši brat zasačil med bruhanjem. Zelo verjetno, da bi ga tudi jaz (tako kot Katja v filmu Stello) zmanipulirala v molk z izsiljevanjem. Materiala mi pač ni manjkalo, tudi on je iskal svoje (preživetvene) izhode … Trivia: Glavni lik v filmu, mlajšo sestro Stello, igra enajstletna Rebecka Josephson,...