Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Zakaj je dobro potolažiti dojenčka, kadar joka

(Karolina Radovanović) Novopečeni starši pogosto naletijo na dobronamerne nasvete iz svoje okolice, da bodo razvadili svojega dojenčka, če se bodo prehitro odzvali na vsak njegov klic.Ker si nihče od staršev ne želi imeti razvajenega otroka, se lahko znajde v precepu, kako ukrepati: slediti svojim občutkom in otroka potolažiti ali ubogati bolj izkušene? Na srečo dileme ni več. Mati narava nas je opremila s pravimi instinkti. Če začutimo, da nas naš nebogljeni otročiček potrebuje, se lahko brez kančka slabe vesti odzovemo na njegov jok. Dojenčki, to so otroci do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Po drugi strani jim lahko naredimo precejšnjo škodo, če jih poskušamo »vzgajati« prezgodaj. Poglejmo si zakaj.Razvojna naloga prvega leta Prvo leto življenja je namenjeno temu, da otrok pridobi občutek, da je svet varen in prijeten kraj. Če to osvoji pravočasno, bo temeljni občutek zaupanja vase in v druge nosil s sabo vse življenje. Na podlagi tega pozitivnega občutka si bo lažje utiral pot k samostojnosti. Razvoj tega občutka mu v celoti omogočamo mi z zadovoljevanjem vseh njegovih potreb. Dojenčki v prvem letu življenja namreč nimajo želja, temveč samo potrebe. Ne znajo izsiljevati (čeprav se nam morda tako zazdi). Sporočajo nam le, kar resnično potrebujejo, zato jih ne moremo razvaditi. Zavedati pa se moramo, da se dojenčkove potrebe razlikujejo od potreb odraslih ljudi. Tako kot potrebujejo hrano in toploto, potrebujejo tudi (ali celo še bolj) pozornost, nošenje, crkljanje, bližino in dotik staršev. Da se z njimi pogovarjamo in se jim smejimo. V tem se ljudje razlikujemo od živali. Nismo naravno programirani, da postanemo ljudje. Tega se moramo šele naučiti. Kako se dojenčki učijo? Vsak človeški...

O joku in separaciji

(po “Znanost o vzgoji”) Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.V tem članku ponujamo v branje nekaj povzetkov nekaterih zanimivih znanstvenih spoznanj na temo joka in separacije, ki bodo objavljeni v knjigi Margot Sunderland: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji . Knjiga, ki povzema več kot 800 študij s področja nevrologije, razvojne psihologije in sorodnih ved, bo konec januarja 2009 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Didakta. Ločitvena stiska Ločitvena stiska se ponavadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki doživljajo že prej, pri nekaterih pa v takšni ali drugačni obliki traja do petega leta ali še dlje. Obdobje ločitvene stiske je čustveno naporno tako za otroke kot tudi za starše, vendar pa obstajajo načini, kako lahko ločitveno stisko in njeno doživljanje olajšamo. Ena od možnosti je zagotovo ta, da je otrok ločen od staršev le, ko je to res nujno potrebno. Če opažamo, da je otrok težko ločen od nas, lahko poskušamo poiskati način, da je čas, ki ga preživi proč od staršev, čim krajši, vse dokler ne vidimo, da je otrok pripravljen na vrtec oz. varstvo. Ker pa v nekaterih okoliščinah...

Mora dobra mama res vse potrpeti?

(Karolina Radovanović) Mama najstniške hčere cele dneve posluša o hčerini zaljubljenosti. Izve veliko podrobnosti, ki jo, iskreno povedano, sploh ne zanimajo. Poleg tega se zgodba neštetokrat ponavlja, kar jo že dolgočasi. Hkrati ima zadržke do fanta, vendar si jih ne upa izraziti. Ko jo vprašam, zakaj hčeri ne pove, da ji ne paše toliko se pogovarjati o tej temi, naletim na začuden obraz. »Kako naj je ne poslušam? Saj je vendar moja hči! Kaj si bo pa mislila, da je lastna mati ne more poslušat?« ipd. Nazadnje prideva do njenega temeljnega prepričanja: »Mama mora tudi kdaj potrpeti!«.To je primer pogoste miselnosti v naši družbi, tako imenovane cankarjanske matere. Gotovo se je spomnite, kako ponižno kuha kavo za svojega Ivana, ki jo sicer zavrne, a se potem še leta biča zaradi občutkov krivde. Nekatere današnje mame so podobno prepričane, da mama pač mora narediti vse za svojega otroka. Kar sicer včasih ni lahko, a »dobra« mama zna potrpeti – in to z nasmehom na obrazu! Takšne »dobre« mame so prepričane, da je njihovo trpljenje odraz čiste ljubezni do otroka. Vendar se motijo. Ko mama (ali katerakoli druga oseba) v odnosu zataji sebe in ne poskrbi za svoje potrebe, pošlje otroku več pomembnih sporočil: – S svojim zgledom uči, da lastne meje niso pomembne, temveč je pomembnejše biti drugim na uslugo. – Ne izkoristi priložnosti, da bi z zgledom in ustreznimi besedami pokazala, kako varovati svoje meje in se postaviti zase. (»Vidim, da ti je pomembno pogovarjati se o trenutnem počutju, vendar se meni ne paše toliko pogovarjati o tem. Ti pomagam razmisliti, s kom bi se še lahko pogovarjala?«) –...