Igrajmo se!

(Piše: Tina Bregant) Pomen igre Poskusi z laboratorijskimi podganami so pokazali, da so podgane, ki so živele v »obogatenem« okolju s plezali, predori, vrtljivim kolesom, različno hrano in veliko socialnimi interakcijami, v dveh mesecih pridobile kar 100.000 nevronov več v obeh hipokampusih, ki sta možganska centra, odgovorna za spomin in učenje. Če igranje v spodbudnem okolju tako vpliva na podgane, kakšni so pa torej učinki igre na človekove mladiče-otroke? Otroci se zelo radi igrajo, ne glede na to, od kod so. Drži pa, da je otrokove igre več v varnem okolju, kjer so osnovne potrebe zadovoljene. Ustvarjalna in raziskovalna igra, često ob gibanju, kar se zgodi praviloma potem, ko otrok usvoji hojo, otrokom omogoča razvoj dopaminskega sistema, ki jim kasneje zagotovi zadovoljno, izpolnjeno življenje ter učinkovito spopadanje s stresom. Dve- in tri-letniki se zelo radi igrajo tako, da se valjajo po tleh kot mladi kužki. Premetavanje, valjanje po tleh in fizično-interaktivna igra, ki je lahko malce groba, ne pa nasilna, je za razvoj možganov v tem obdobju zelo pomembna. Ob fizični interakciji se sprosti napetost, hkrati pa se v čelnih režnjih možganov sprošča substanca BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor), aktivirajo pa se tudi genetski mehanizmi nastajanja BDNF. Spodbudi se razvoj možganov, ki tudi kasneje v odrasli dobi omogoča čustveno stabilnost in soočenje s stresom. Gibanje – prva in osnovna oblika spoznavanja s svetom – in igra sta neločljivo povezana. Z igro, zlasti mislim na gibalno igro, otrok uri in razvija fizične in psihične sposobnosti, usvaja spoznanja o življenju in svetu, si bogati svoje čustveno življenje, razvija in oblikuje svojo voljo in tudi oblikuje svoje obnašanje. Vemo tudi, da so otroci,...

Kako podpreti otrokov razvoj

(Tina Bregant) Več različnih izkušenj kot jih dopuščate otroku, bolj spodbujate njegov razvoj. Ne zgolj pitje iz kozarčka, pač pa tudi iz steklenice, po slamici, brbotanje mehurčkov, hranjenje s priborom, pa tudi z rokami, s kitajskimi palčkami …Tako zelo smo navajeni na ogromne količine dražljajev, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, da tega skoraj ne opazimo več. Vsakdan sprejmemo veliko informacij oziroma dražljajev iz zunanjega in tudi notranjega okolja. Te informacije ali dražljaje nato obdelamo, razumemo in se na njih odzovemo. Pot, po kateri potujejo informacije iz okolja, ter proces, ki sprejete informacije osmisli in nato usmeri v nadaljnjo obdelavo ali pa jih zavrže, imenujemo SENZORIKA. Dobro senzoriko imata atlet in telovadec, slabo ima lahko nekdo z avtizmom, nihče pa nima popolne senzorike. Za kakovostno življenje je pomembno, da je naša senzorika dovolj dobra. Če je okrnjena, je naše življenje siromašnejše, ne moremo polno užiti vseh čarov iz okolja. Na srečo pa lahko senzoriko znatno izboljšamo. Včasih zadostujejo že preproste vaje. Senzorna integracija ponuja nekaj vaj, ki omogočijo bolj učinkovito občutenje lastnega telesa v povezavi z okoljem. Delovna terapevtka A. Jean Ayres je leta 1979 predstavila osnovna načela senzorne integracije. Definirala jo je kot organizacijo dražljajev, potrebno za delovanje oziroma uporabo. Ayresova je želela pomagati posamezniku, da bi njegov živčni sistem uspel organizirati senzorne informacije na tak način, da bi lahko polno sodeloval v zanj pomembnih dejavnostih. S svojim možem inženirjem je razvila nekaj pripomočkov, ki jih še danes uporabljamo kot igrala. Otroci se danes igrajo na igriščih. To drži, če le niso nenehno pred televizijo ali računalnikom. Plezanja po drevesih in raziskovanja po gozdu je bore malo celo na...

Igralno zanemarjeni otroci

(dr. Milan Hosta) Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.1. Uvod Zavedamo se, da živimo v času družbene blaginje in v delu sveta, kjer splošni življenjski standard omogoča najmanj minimalne pogoje za zdrav razvoj otrok. To pa pomeni, da mora vsaka skupnost, ki ima za to materialne in prostorske pogoje poskrbeti za osnovne potrebe članov najmlajše generacije, med katere sodi tudi igra. Kot odrasli se spominjamo otroških let in zagotovo je vsaj nekaj najlepših trenutkov vezanih na čas preživet v igri z vrstniki. V skladu s človekovim socialnim čutom in organiziranostjo načina bivanja je velika verjetnost, da smo mnogo časa preživeli na bližnjem igrišču z vrstniki, ki so živeli v ožji okolici in s katerimi tudi v dobi odraslega ohranjamo bolj ali manj tesne prijateljske stike. In kot starši otrok se, najprej zaradi lastnih izkušenj in zdrave pameti, nato pa še po strokovni izobrazbi, zavedamo pomena igrišča za zdrav otrokov razvoj tako v biološkem kot socialnem smislu. Kot predstavniki lokalne skupnosti pa se zavedamo tudi nevarnih socialno-patoloških vplivov, ki jih v odnose med ljudi vnaša ideologija individualizma in ultra-liberalizma, kjer se načeloma stvari dogajajo po principu egoističnega varovanja udobja posameznika,...