Otroci in domača opravila – od virtualnih k analognim dejanjem

Piše: Irena Tomažin   Slej ko prej si starši v času odraščanja otroka zastavimo vprašanje, kaj narediti, da bodo otroci s takšno vnemo, kot sadijo koruzo v računalniški igrici, tudi doma zalivali rože, odnašali smeti in prispevali svoj del pri domačih opravilih. Nikoli ni prepozno za grajenje dobrih temeljev odnosov v družini, vsekakor pa je pot nekoliko lažja, če jo pričnemo tlakovati že v zgodnjih letih.   Igrivo raziskovanje v zgodnjih letih V prvih letih življenja otrok vsa dela v domu pojmuje kot igro in nekje do 6. leta starosti še ne razlikuje pojma »dolžnosti«. V tem času otrok vzpostavi pozitiven odnos do domačih opravil, občutek za red in prve zametke rutine, zato je smiselno, da ga spodbujamo pri njegovem iskrenem veselju do raziskovanja doma in domačih opravil. Otroka tako postopoma vključujemo v domača gospodinjska opravila glede na njegove zmožnosti, počutje ter izkazano zanimanje. Ko otrok še ne hodi, se lahko z njim pogovarjamo, medtem ko opravljamo gospodinjska dela, kuhamo in pospravljamo, ter mu pripovedujemo in opisujemo, kaj počnemo. Včasih kakšno opravilo storimo mimogrede, medtem, ko otroka držimo ob sebi oziroma v nosilki, npr. skupaj operemo solato ali posesamo kuhinjo. S tem pri otroku negujemo prve občutke, da je pomemben del skupnosti družine in vsakdanjega življenja v njej. V zgodnjih letih se možgani otroka najhitreje razvijajo, domača opravila pa so odlična priložnost za spoznavanje in razvoj lastnega telesa, gibanja in fine motorike, logično razmišljanje in opazovanje naravnih zakonitosti, učenje vztrajnosti in krepitev samozavesti ob doseganju zastavljenih ciljev. Med najbolj priljubljena hišna opravila otrok pogosto sodijo: pomivanje posode, zlaganje posode v pomivalni stroj ter iz njega (bolj kot je kuhinja...

Otroci in gospodinjska opravila

Kdaj naj se otrok začne vključevati v gospodinjstvo in kako? Otrok se rodi v dogajanje v gospodinjstvu – skozi zvoke, z opazovanjem in spremljanjem staršev ob delu se spoznava s tem, kaj počnejo člani družine.  Že zelo zgodaj ga lahko vključimo tako, da sedi poleg nas, ko opravljamo gospodinjska dela in nas opazuje, v roke mu lahko dajemo za to primerne pripomočke, da se z njimi igra in jih spoznava. Otrok se uči s posnemanjem, zato izkoristimo priložnosti, ko nas želi posnemati in sodelovati, ter mu dovolimo, da dela to, kar ga privlači. Zanj je to igra -vključuje se iz lastne želje in toliko, kolikor ga zanima. Nekatera dela lahko opravljamo skupaj z že zelo majhnim otrokom in mu prepustimo dejavnosti, ki jih zmore (npr. prenašanje predmetov, pranje solate, predevanje stvari in živil, tudi rezanje s prilagojenim nožkom…). Sčasoma bo nekatera opravila lahko izvajal vedno bolj samostojno in tudi tedaj, ko ga bomo prosili za pomoč. Verjetno bo ponosen na to, da zmore, da lahko prispeva in je za svoje starše vreden tudi na ta način. Bolj kot dodeljevanje opravil iz dolžnosti, je pomembno, da vse družinske člane, tudi otroke, vidimo kot osebe, ki potrebujejo in si želijo biti del skupnosti ter prispevati k družinskemu življenju (tudi h gospodinjstvu). Naloga staršev je, da izražamo svoje potrebe ter prosimo za pomoč. S tem ustvarjamo okolje, kjer se izražamo svoje potrebe in se zanimamo drug za drugega ter si pomagamo. Tako otroci kot odrasli sodelujemo iz solidarnosti in ne iz dolžnosti. Občutek dolžnosti težko vzbudi v človeku veselje in izpolnjenost ob delu, ki sicer lahko izide iz zavesti, da delam nekaj...