Starši RAUS!

(Piše: Ivana Gradišnik) Znanka, ki uči na faksu, je zadnjič tarnala, da največ živcev porablja na govorilnih urah za starše svojih študentov. Oglašajo se po inskripcije, po ocene, prinašajo opravičila za odsotnost na vajah ali pa se prihajajo pritoževat nad ocenami. Po mojem s tem, ko jih sprejme, grdo krši najmanj načelo zasebnosti in zakon o zaščiti osebnih podatkov, zato sem ji rekla, naj si na vrata kabineta obesi napis “Starši RAUS!” in ne odpira vrat starejšim od 25. To se mi zdi res skrajno mil ukrep, sploh ker se že lep čas poigravam z mislijo, da bi nekaj podobnega predlagala  tudi za otroška igrišča, le da bi tam dodala še posebej izurjene redarje, ampak znanka je prepričana, da bi končala na disciplinskem zaradi diskriminiranja in sovražnega govora, zato si rajši prizadeva z božjo potrpežljivostjo in sočutnim razumevanjem prepričati starše svojih odraslih študentov, naj si najdejo drug hobi. Da smo starši nagnjeni k vmešavanju v življenje otrok, ni nič novega. Iz nekega nesporazuma ne ločujemo dobro med ljubeznijo, skrbjo in zaskrbljenostjo, pa med podporo in servilnostjo, pa med  pomočjo in uzurpacijo odgovornosti. Saj ko sem bila majhna, je bilo podobno. Transgeneracijski vpliv “cankarjanske matere” pač ne gine. Tudi moj oče se je moral bosti s svojo zaradi raznih njenih intervencij: ona se je vsakič znova pridušala, kako je “samo htila da pomogne”, on pa ji je vsakič znova vračal hvaležnost rohneč, da je pot v pekel pač tlakovana z dobrimi nameni. Mislim, da sta s tem pomembno prispevala k predčasnemu razvoju moje sposobnosti za abstraktno mišljenje. Drži, živimo v kulturi zastraševanja in negotovosti, in starši smo še posebej ranljivi....

Igralno zanemarjeni otroci

(dr. Milan Hosta) Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.1. Uvod Zavedamo se, da živimo v času družbene blaginje in v delu sveta, kjer splošni življenjski standard omogoča najmanj minimalne pogoje za zdrav razvoj otrok. To pa pomeni, da mora vsaka skupnost, ki ima za to materialne in prostorske pogoje poskrbeti za osnovne potrebe članov najmlajše generacije, med katere sodi tudi igra. Kot odrasli se spominjamo otroških let in zagotovo je vsaj nekaj najlepših trenutkov vezanih na čas preživet v igri z vrstniki. V skladu s človekovim socialnim čutom in organiziranostjo načina bivanja je velika verjetnost, da smo mnogo časa preživeli na bližnjem igrišču z vrstniki, ki so živeli v ožji okolici in s katerimi tudi v dobi odraslega ohranjamo bolj ali manj tesne prijateljske stike. In kot starši otrok se, najprej zaradi lastnih izkušenj in zdrave pameti, nato pa še po strokovni izobrazbi, zavedamo pomena igrišča za zdrav otrokov razvoj tako v biološkem kot socialnem smislu. Kot predstavniki lokalne skupnosti pa se zavedamo tudi nevarnih socialno-patoloških vplivov, ki jih v odnose med ljudi vnaša ideologija individualizma in ultra-liberalizma, kjer se načeloma stvari dogajajo po principu egoističnega varovanja udobja posameznika,...