Ko miši ni doma, mačka …

Z mačkom imava počitnice. Doma sva. Sama, čisto sama. Dragi in tašča sta otroke peljala na morje. Kako malo je treba za idealne praznike. In ugotavljam marsikaj … Na primer to, da sem še vedno kreativna. Ker sem bila prepričana, da je vsa moja kreativnost izpuhtela z materinstvom. Včasih gledam fotke na Pinterestu. Kaj vse mamice ustvarjajo za mulce. Meni pa ni jasno ne kdaj, ne kako. Ma v bistvu nimam ne volje, ne idej, da bi se česa lotila. Maksimum, kar naredim, so kaki malo bolj okrašeni muffini. In včeraj, v tišini in samoti svojega doma, s crknjenim internetom v ozadju, sem svojima otrokoma naredila mini kuhalnik. Izviren, preprost, tak, kakršega sploh še ni na Pinterestu. Da imam lahko pospravljeno stanovanje. Da v bistvu nisem tako strašno neredoljubna, kot se včasih pohvalim. In da mi je drgnjenje kuhinjskega korita, zlaganje perila, urejanje omar in predalčkov, ki so že leta nametani z marsičem, v bistvu zabavno in sproščujoče. Da lahko vstajam zgodaj. Tole me je še najbolj presenetilo. Jaz, ki se že celo življenje zjutraj težko zbudim (in zjutraj pomeni pred 10h), ki sem najbolj srečna, da imam otroke, ki jih pred 8h ni iz postelje, jaz sem se danes zbudila ob pol 7h in se počutila tako spočito in tako zbujeno, da sem vstala in začela dan. Da se kava lahko spije tako vroča, kot se skuha. Da je ni nujno še petkrat pogrevati. In na koncu vseeno spiti mrzlo, mimogrede, ko pospravljaš drobtin polno mizo, preden odpelješ otroke v vrtec in šibaš v službo. Da imam neskončno rada svoja otroka. Ampak da so taki trenutki samskega življenja,...

Ekstra intro

Zadnjič sem nekje brala članek o introvertirancih. Ena od značilnosti je, kako druženje vpliva nanje. Ekstravertirancem druženje in ljudje dajejo energijo, introvertirancem jo druženje pobira. Lahko se družijo, lahko jim je fajn, lahko jim je res super, ampak na koncu dneva je energije manj, ne več. Trenutno je tako obdobje, ko še posebej uživam v miru. Ko na poti domov ugotavljam, da mi je čisto luštno v pisarni ob sedmih zvečer, ko ni več nikogar tam in da bi bila še kar v službi. Ko pridem domov in na vratih zamenjam z dragim, ki se je ravnokar odpravil peljat ven psa, ki ga imamo v varstvu. Da imam lahko še pol ure časa samo zase. Ko zvečer kar sedim na kavču in upam, da se bosta mulčka enkrat čudežno sama spomnila, da sta zaspana, se oblekla v pižamo in si prebrala pravljico in šla spat. Pa sta super luštna in fajn zadnje čase, nič ne tečnarita, nič kaj posebno zahtevna nista, sploh se nimam kaj pritoževati. Samo … Evo, nimam energije. Ne morem se družit. Mir rabim. Mogoče zima tako vpliva name, mogoče bi morala biti medved … Ne vem … V bistvu bi jim za en teden ušla, nekam v hribe, v kočico s kaminom in kupom knjig. A so to sploh filingi, ki jih mami lahko na glas prizna?  Sabina Adanič...