Reci teti hvala

(Piše: Nada Polajžer) Ko se otrok rodi, ga vidimo prvič in ga tako tudi gledamo. Kot bitje, o katerem ne vemo nič, zato se zelo trudimo razbrati iz njegovega vedenja, kako naj z njim ravnamo. Če kot starši ohranimo svojo občutljivost in intuicijo ter nam razni strokovni in manj strokovni nasveti ali lastne predstave o tem, kaj naj bi ta otrok bil, ne preprečujejo v resnici uzreti njega, lahko vidimo, da nam otrok kompetentno daje povsem jasne in razumljive signale o svojem trenutnem stanju in o tem, kdo je. Ko ni več lačen, se obrne stran od dojke; ko mu je prevroče ali premrzlo, sitnari ali zajoka. To je njegova osebna telesna govorica, ki si jo starši prevajamo v »naš« jezik. »Aha, vidim, da si sit!« Če smo dovolj občutljivi in znamo gledati, komunikacija steče in odnos se zadovoljujoče razvija, otrok pa se tako od nas uči tudi besed, s katerimi se bo lahko ustrezno verbalno izražal o sebi in svojem stanju. Kmalu otroci izgovorijo prve besede in za vso družino je to velik dogodek, vreden praznovanja. Hkrati pa se veselju pridruži tudi bojazen: otroci nam namreč kmalu tudi z besedami zelo jasno povedo, kaj hočejo, česa nočejo, kaj jim je všeč in kaj ne. In ko nam naš malček jasno pove, da hoče npr. čokolado, se starši ustrašimo in začnemo brezglavo privzgajati vljudnost. Vodi nas strah, da bomo sicer vzgojili sebične, nevljudne individualiste, ki jim ni prav nič mar za druge. Tudi če o tem še ne razmišljamo, se nekje v sebi zavedamo, da jih razvoj vodi stran od domačega gnezda, med druge ljudi, s katerimi bodo morali...