Punce v šoli me ne marajo

Ko mi je hčerka potožila, da je tako punce kot fantje v šoli ne marajo, so me najprej prelili številni občutki – od občutkov strahu in jeze do žalosti in nemoči. Pa nazaj do jeze in strahu. Kako naj ji pomagam, me je zbadalo v možganih in srcu. Helena, nikar se ne prenagli in najprej previdno preveri, za kaj sploh gre. Hči je namreč ne samo visoko senzitivna, temveč tudi zelo močno čustvuje, zato jo velikokrat odnese v neko občutenje, ki se medtem, ko se jaz ubadam z njim in iščem možne rešitve, včasih prelevi tudi v totalno nasprotje.Tako se je že večkrat izkazalo, da je hči en dan jokala, kako je nihče ne mara, drug dan pa se s puncami veselo objemala. Normalno, da sem bila zmedena in zato toliko bolj previdna. Toda daljši večerni pogovor (ko se mi med večernim crkljanjem najraje “odpre”) je vendarle izkazal, da gre za občutek, ki ni le hipne narave, temveč se ji ponavlja že dlje časa. V resnici mi že od prvega razreda naprej toži, da ima težave s sošolkami. Ok, kdaj tudi s fanti, toda za te sva skupaj ugotovile, da so “normalne”. Pač fantje kot fantje ne marajo punc. Ker se z možem zavedava, da hči niti pod razno ni angelček in zagotovo zna biti tudi naporna prijateljica, sva hčerko najprej vprašala, zakaj meni, da je sošolke ne bi marale in jo vztrajno opogumljala, da je v odnosu do prijateljic spoštljiva in prijazna. “Pa saj sem prijazna, toda še vedno me ne marajo!” mi je hči večkrat odvrnila. Kaj naj ji rečem? Da so punce nesramne in hudobne? Seveda,...