Igrajmo se!

(Piše: Tina Bregant) Pomen igre Poskusi z laboratorijskimi podganami so pokazali, da so podgane, ki so živele v »obogatenem« okolju s plezali, predori, vrtljivim kolesom, različno hrano in veliko socialnimi interakcijami, v dveh mesecih pridobile kar 100.000 nevronov več v obeh hipokampusih, ki sta možganska centra, odgovorna za spomin in učenje. Če igranje v spodbudnem okolju tako vpliva na podgane, kakšni so pa torej učinki igre na človekove mladiče-otroke? Otroci se zelo radi igrajo, ne glede na to, od kod so. Drži pa, da je otrokove igre več v varnem okolju, kjer so osnovne potrebe zadovoljene. Ustvarjalna in raziskovalna igra, često ob gibanju, kar se zgodi praviloma potem, ko otrok usvoji hojo, otrokom omogoča razvoj dopaminskega sistema, ki jim kasneje zagotovi zadovoljno, izpolnjeno življenje ter učinkovito spopadanje s stresom. Dve- in tri-letniki se zelo radi igrajo tako, da se valjajo po tleh kot mladi kužki. Premetavanje, valjanje po tleh in fizično-interaktivna igra, ki je lahko malce groba, ne pa nasilna, je za razvoj možganov v tem obdobju zelo pomembna. Ob fizični interakciji se sprosti napetost, hkrati pa se v čelnih režnjih možganov sprošča substanca BDNF (Brain-Derived Neurotrophic Factor), aktivirajo pa se tudi genetski mehanizmi nastajanja BDNF. Spodbudi se razvoj možganov, ki tudi kasneje v odrasli dobi omogoča čustveno stabilnost in soočenje s stresom. Gibanje – prva in osnovna oblika spoznavanja s svetom – in igra sta neločljivo povezana. Z igro, zlasti mislim na gibalno igro, otrok uri in razvija fizične in psihične sposobnosti, usvaja spoznanja o življenju in svetu, si bogati svoje čustveno življenje, razvija in oblikuje svojo voljo in tudi oblikuje svoje obnašanje. Vemo tudi, da so otroci,...

Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje. Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je...

Otroci ne potrebujejo nezmotljivih staršev, Ivana Gradišnik

Sprašuje: Špela Keber Tokrat smo ob Tednu otroka povabili na pogovor Ivano Gradišnik, soustanoviteljico in strokovno voditeljico Inštituta za sodobno družino Manami, ki je pooblaščeni izvajalec projekta Familylab Slovenija, ki deluje pod okriljem mednarodnega projekta Familylab International. Idejni oče projekta Familylab je priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Njegova knjiga Kompetentni otrok je prevedena v trinajst jezikov in razprodana v več kot 250.000 izvodih. Med skandinavskimi starši še danes, desetletje po izidu, velja za “biblijo”. Kaj točno je mislil avtor s tem, da je otrok kompetenten? To pomeni, da otroci že od rojstva dalje kompetentno sporočajo okolici o sebi, o svojih mejah in potrebah, zato je njihove odzive potrebno vedno razumeti kot pomembne in pomenljive. Prav tako se rodijo z zmožnostjo empatije in prevzemanja odgovornosti zase. S tem ne mislim na prevzemanje skrbi zase, temveč na prevzemanje odgovornosti za svojo osebo, seveda v skladu z razvojnimi zakonitostmi. Naj pojasnim s primerom: ko se dojenček ob dojki nasiti, obrne glavico stran od dojke – to je znamenje, sporočilo, da ima dovolj. Z drugimi besedami: kompetenten je v sporočanju o svoji lakoti ali sitosti. Njegovo obračanje glave vstran ni “izmišljevanje”, ni “izbirčnost”, ni “izsiljevanje”, temveč pomenljivo sporočilo mami. Če bi šli po starostni lestvici navzgor, bi lahko naštevali zgled za zgledom takšnega kompetentnega odzivanja glede sebe in svojih potreb. Temeljno sporočilo, je, da je vedenje otrok in mladostnikov pomembna povratna informacija, ne pa znamenje nepokorščine ali nespoštovanja, ki ga je treba zgolj izkoreniniti, ne pa vzeti resno kot izhodišče za dialog. Otroke je torej potrebno upoštevati. Upoštevati v tem smislu, da jih je potrebno vzeti resno. Ne pomeni pa to, da...

Igralno zanemarjeni otroci

(dr. Milan Hosta) Igralno zanemarjeni otroci so tisti, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.1. Uvod Zavedamo se, da živimo v času družbene blaginje in v delu sveta, kjer splošni življenjski standard omogoča najmanj minimalne pogoje za zdrav razvoj otrok. To pa pomeni, da mora vsaka skupnost, ki ima za to materialne in prostorske pogoje poskrbeti za osnovne potrebe članov najmlajše generacije, med katere sodi tudi igra. Kot odrasli se spominjamo otroških let in zagotovo je vsaj nekaj najlepših trenutkov vezanih na čas preživet v igri z vrstniki. V skladu s človekovim socialnim čutom in organiziranostjo načina bivanja je velika verjetnost, da smo mnogo časa preživeli na bližnjem igrišču z vrstniki, ki so živeli v ožji okolici in s katerimi tudi v dobi odraslega ohranjamo bolj ali manj tesne prijateljske stike. In kot starši otrok se, najprej zaradi lastnih izkušenj in zdrave pameti, nato pa še po strokovni izobrazbi, zavedamo pomena igrišča za zdrav otrokov razvoj tako v biološkem kot socialnem smislu. Kot predstavniki lokalne skupnosti pa se zavedamo tudi nevarnih socialno-patoloških vplivov, ki jih v odnose med ljudi vnaša ideologija individualizma in ultra-liberalizma, kjer se načeloma stvari dogajajo po principu egoističnega varovanja udobja posameznika,...