Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Očetje v bitki za enakovrednost

(Piše Ivana Gradišnik) Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina ali, bolje rečeno, njen progresivni del odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira napoved kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancipatorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po Facebooku sicer vrtijo samo še replike starih letakov in plakatov, ki jih prešerno delimo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom, nevednostjo in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske res dobile splošno volilno pravico. Z današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišče, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti. Časi Dickensa? Ko so nekaj podobnega začeli pred nekaj desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci -, je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega...

Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Vstop v šolo

(Piše: Nataša Novak Mulej)   Ko otrok prvič prestopi prag šole, je tako zanj kot za starše to prelomen dogodek. Odslej bo velik del svojega časa preživel v šoli; njegov svet se bo razširil izza varnih mej doma. V novi sredini bo skozi odnose z drugimi spoznaval sebe, podprt z dediščino svojih staršev, ki je lahko tako v pomoč kot v breme, pogosto zmes obojega. V časih avtoritarne vzgoje so otroke s šolo radi strašili. Marsikdo se še spominja grozeče ponavljanega stavka mame, očeta ali sosede: »Boš že videl, ko se začne šola!« Tako danes veliko spominov na 1. september spremljajo občutki krivde in strahu. Sodobni starši pa smo se – z najboljšimi nameni, da bi popravili krivice iz preteklosti – oprijeli druge skrajnosti: vstop v šolo idealiziramo do te mere, da šolo predstavljamo kot obljubljeno deželo, v kateri so vsi sošolci in sošolke najboljši prijatelji, učiteljica najprijaznejše bitje na svetu, učenje pa nekaj najlepšega na svetu. Z okrancljanimi šolskimi torbami in kičastimi šolskimi potrebščinami, ki se otrokom bleščijo iz reklam, je slika o šolarki Barbie in šolarju Kenu popolna. A to je tudi podoba izgubljenega, osamljenega otroka, ki se v resničnem svetu pogosto ne zna postaviti zase. Tega pa si kot starši ne želimo, mar ne? Zato je pomembno, kako starši otroka pripravljamo na šolo. Če želimo, da bo naš otrok razvijal zdravo samospoštovanje, ki je pogoj za kakovostne odnose z drugimi, najprej pometimo s svojimi predsodki in pričakovanji. Ne vsiljujmo torej svojih predstav, temveč dovolimo, da si otrok ustvari svoje. Obstaja trend, da starši v preveliki skrbi za otrokovo prihodnost, po tem, ko vstopi v šolo, začnemo...

O postavljanju mej

Naši otroci in naši bližnji po svoje doživljajo ljubezen, ki jo čutimo do njih – njihovo občutenje je odvisno od tega, kako jim jo izkazujemo. Vsi pa smo si enaki v tem, da se ne počutimo ljubljeni, kadar drugi ne spoštujejo naših osebnih mej. MOČ IN ODGOVORNOST Pomembno je osvetliti psihološko moč staršev. Biološka dediščina določa otrokov spol, telesno zgradbo, nekatere nepravilnosti, videz, delno tudi njegov značaj. Otrokova osebnost, njegovo dojemanje samega sebe, sposobnost uporabljati svojo pamet in sposobnost živeti in delati z drugimi pa bodo odvisni od tega, kako bodo odrasli z njim ravnali. V vseh odnosih med odraslimi in otroki so za kakovost interakcije odgovorni samo starši. Odgovornosti za kakovost interakcije ni mogoče prepustiti otrokom, niti je z njimi deliti. Ne zato, ker so starši starejši, ampak predvsem zato, ker otrok ne more prevzeti takšne odgovornosti. Otroci lahko sodelujejo in odločajo, kaj bo družina jedla za večerjo, ne morejo pa biti odgovorni za razpoloženje med večerjo. Otroci lahko sodelujejo pri odločanju, kje bo družina praznovala božič, ne morejo pa biti odgovorni za to, kako se bo družina imela med božičnimi prazniki. Starši radi sprejemajo odgovornost, kadar je razpoloženje v družini dobro, in se je odrekajo, kadar je slabo. Ko interakcija med odraslimi in otroki ne deluje, kot bi bilo treba, starši (vzgojitelji in učitelji) krivdo pripisujejo otrokom. To ni le neodgovorno, to je tudi neetično, saj v otroku ubija občutek lastne vrednosti in prepričanje, da je njegovo življenje dragoceno. Rešitev ni v tem, da začnejo starši krivdo pripisovati sebi. To ne koristi nikomur. Edina rešitev je, da starši prevzamejo odgovornost za to, kar se je pravkar zgodilo...