O usmerjanju staršev v iskanje lastne poti

Ivana Gradišnik je soustanoviteljica in vodja Inštituta za sodobno družino Manami, ki je bil ustanovljen v začetku leta 2008 in je pooblaščeni izvajalec projekta Familylab v Sloveniji. Intervju z njo je bil pripravljen prek spletnega dopisovanja v avgustu 2011. Kaj pomeni Familylab Slovenija? Familylab Slovenija je domači odganjek mednarodnega projekta, ki ga je na jesen svoje kariere zasnoval priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Familylab pomeni družinski laboratorij in je alternativa tako avtoritarnim kot permisivnim pristopom in pogledom na vzgojo otrok in življenje v družini. Poimenovanje je zanimivo. Zakaj ravno beseda laboratorij? Ime ni naključje: laboratorij pravimo zato, ker spodbujamo starše, da v današnji realnosti – postmoderni dobi, ko na voljo ni več skupnih, trdnih vrednot, niti verodostojnih zunanjih avtoritet – poiščejo starša v sebi. Spodbujamo jih, da raziščejo svoja prepričanja, etične in moralne poglede, mnoštvo vrednot, ki so jih tako ali drugače ponotranjili v teku odraščanja, se preizprašajo o tem, kdo so in kaj hočejo, ob tem pa razvijejo in se (pri vzgoji, pa tudi sicer) opirajo na tisto, čemur pravimo samospoštovanje, osebna odgovornost in osebna avtoriteta. Poimenovanje družinski laboratorij se postavlja kot alternativa običajnim tako imenovanim »šolam za starše«, kjer se staršem praviloma ponuja določena vzgojna »metodologija«, niz bolj ali manj vnaprej določenih potez ali vedenj, ki naj bi eliminirale nezaželeno reakcijo oz. moteče vedenje. V konceptu t. i. »laboratorija« pa nas običajno na primer zanima tudi to, kaj je »katalizator« ali sprožitelj te ali one reakcije in podobno. Laboratorij tudi pomeni, da starši iščejo, odkrivajo, kdo so in kakšen je njihov pogled na družino in eksperimentirajo s svojim pogledom na razvoj družine. Ime bi nakazovalo, da...

“Konflikti, ki se bijejo okrog hrane, so redkokdaj povezani samo s hrano«, Ivana Gradišnik

Novinarka in prevajalka – nedavno je prevedla knjigo danskega strokovnjaka Jespera Juula, ki govori o prehranski vzgoji – je soustanoviteljica slovenske veje Familylaba, organizacije, ki skrbi za vzgojo o vzgoji. Postavili smo jo pred nekaj konkretnih izzivov, s katerimi se starši in pedagogi med obroki dnevno srečujejo. Odgovori in njene rešitve so sveži in izzivalni – a hkrati tako enostavni. Sprašuje: Matic Pavlič Starši in pedagogi so pri »prehranski« vzgoji vedno bolj zbegani in zmedeni – in to kljub temu, da ji posvečajo več pozornosti (večinoma pa tudi časa in energije) kot nekdaj. Zakaj ta negotovost? Težko je ne biti negotov v svetu, kjer je vse dovoljeno, vse je na voljo, ni pa enotnih navodil, kaj od vsega tega je »prav«. Po drugi strani pa pritisk na starše, da naj bi otroku vselej omogočili najboljše, ga opremili z najboljšo možno popotnico za življenje, še nikoli ni bil tako neznanski. Se pravi po eni strani neskončnost izbire – in zato toliko večje breme odločitve – po drugi zahteva po nezmotljivosti. Frustracija mnoge res hromi. S hrano je pa še sploh težko, ker je tako primarna in čustveno »obremenjena«. In pritisk se začne že takoj po rojstvu, če ne celo že prej, med nosečnostjo. Zdi se, da odrasli zaradi vedno večje obremenjenosti z vzgojo na otroke gledajo kot na objekt. Naš bo odličnjak, naš bo vegetarijanec, naš bo igral flavto… Kako spremeniti ta projektni pristop? Tudi taki pristopi so plod najboljših starševskih namenov, o tem ni dvoma. Vsi si želimo, da bi bili naši otroci uspešni, zdravi in srečni. Težava je v tem, ker otrok, ki je »projekt«, ni zares uzrt...

Otroci ne potrebujejo nezmotljivih staršev, Ivana Gradišnik

Sprašuje: Špela Keber Tokrat smo ob Tednu otroka povabili na pogovor Ivano Gradišnik, soustanoviteljico in strokovno voditeljico Inštituta za sodobno družino Manami, ki je pooblaščeni izvajalec projekta Familylab Slovenija, ki deluje pod okriljem mednarodnega projekta Familylab International. Idejni oče projekta Familylab je priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Njegova knjiga Kompetentni otrok je prevedena v trinajst jezikov in razprodana v več kot 250.000 izvodih. Med skandinavskimi starši še danes, desetletje po izidu, velja za “biblijo”. Kaj točno je mislil avtor s tem, da je otrok kompetenten? To pomeni, da otroci že od rojstva dalje kompetentno sporočajo okolici o sebi, o svojih mejah in potrebah, zato je njihove odzive potrebno vedno razumeti kot pomembne in pomenljive. Prav tako se rodijo z zmožnostjo empatije in prevzemanja odgovornosti zase. S tem ne mislim na prevzemanje skrbi zase, temveč na prevzemanje odgovornosti za svojo osebo, seveda v skladu z razvojnimi zakonitostmi. Naj pojasnim s primerom: ko se dojenček ob dojki nasiti, obrne glavico stran od dojke – to je znamenje, sporočilo, da ima dovolj. Z drugimi besedami: kompetenten je v sporočanju o svoji lakoti ali sitosti. Njegovo obračanje glave vstran ni “izmišljevanje”, ni “izbirčnost”, ni “izsiljevanje”, temveč pomenljivo sporočilo mami. Če bi šli po starostni lestvici navzgor, bi lahko naštevali zgled za zgledom takšnega kompetentnega odzivanja glede sebe in svojih potreb. Temeljno sporočilo, je, da je vedenje otrok in mladostnikov pomembna povratna informacija, ne pa znamenje nepokorščine ali nespoštovanja, ki ga je treba zgolj izkoreniniti, ne pa vzeti resno kot izhodišče za dialog. Otroke je torej potrebno upoštevati. Upoštevati v tem smislu, da jih je potrebno vzeti resno. Ne pomeni pa to, da...