Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...