Pomen gibanja in raziskovanja v naravi za razvoj naših otrok

Piše: Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, MAES terapevt, vodja Familylab seminarjev Uvod Vzgoja otrok še vedno obstaja velik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Človeški mladiči so izjemno nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesalcev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za novorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Odvisnost naših, človeških mladičkov, je izjemna: tako od staršev kot od širše skupnosti, v kateri odraščajo. Ljudje smo namreč kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Skrb za naše otroke je zato prepuščena ne le staršem, pač pa je dolžnost vseh, ki z otroki prihajamo v stik: vzgojitelji in učitelji v vrtcu in šoli, zdravstveni in socialni delavci po službeni dolžnosti; nenapisana obveza pa velja za vse, tudi za prijazne sosede, ki lahko otroka povabijo na čaj, če je slučajno pozabil ključ in bi sicer moral počakati na starše, da se vrnejo iz službe. Zakaj se pravzaprav človeški mladički rodijo tako nebogljeni? Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu, da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med veliki otroškimi glavami in ozkimi medenicami žensk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potrebujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preživetje in končno tudi osnujejo lastno družino (Bregant, 2010). Ravno ta nebogljenost in nefunkcionalnost pa...