Od zaljubljenosti do ljubezni

Jesper Juul  V članku bo govora o zaljubljenosti in ljubezni ter nuji, da se kot človek razvijamo tako, da bomo znali ljubiti drugega – otroka ali odraslega.   Navajeni smo, da vprašanje, ali je nekaj ljubeče, preverjamo pri pošiljatelju; da ugotavljamo namen, ki stoji za dejanjem, to pa pravzaprav ni najbolj posrečeno. Smotrneje bi bilo vprašati tudi prejemnika: “Si to občutil kot ljubeče dejanje?” In če je odgovor ne, je to potemtakem sploh še ljubezenska vzajemnost? A ravnamo se pač po stari navadi in smo v ta namen razvili vrsto trditev in pojasnil, ki jih uporabimo, kadar zaškripa med pošiljateljem in prejemnikom, na primer: “To sploh ni to, kar sem hotel!”, “Vse razumeš narobe!”, “Ampak to sem naredil, da te ne bi dolgočasil!”, “Joj, kaj bi potem rad, naj naredim?” In otrokom: “To je za tvoje dobro!”, “To je zato, ker te imam rad.”, “Kaj se pa greš?!”, “Nič se ne sekiraj!”, “Oče/mama ne misli tako hudo.” Vse te izjave so nujne, da pojasnjujemo ali upravičujemo, da je čustvena vzajemnost med dvema človekoma spodletela. Imajo isti značaj, kot ga mnogi poznamo še iz otroštva. Ne glede na to, ali smo se zares razveselili darila za božič ali za rojstni dan, šlo je za to, da smo bili videti veseli! “Namen je važen”, so nas učili, ne da bi natančneje razmislili, kakšno zmedo lahko povzroči tako pomanjkanje logike v malih možganih, ki še ne obvladujejo zapletenega karnevala družbenih kodov. Otroci v resničnosti brez težav razlikujejo oboje. Zlahka so razočarani nad dedkovim darilom in ga za tem objamejo. Potrebujejo le malo časa, da opravijo z enim občutkom in izrazijo naslednjega. Pravzaprav...

Mnogim managerjem manjka sposobnost empatije

Časi avtoritarnega vodenja so mimo – tako v družinah kot v podjetjih. O tem je prepričan priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Pogovor o pomenu socialne kompetentnosti, o težavi, da kot menedžer predaš odgovornost, in rastočem pomenu družine za podjetja. Z Jesperjem Juulom sta se pogovarjala Gesine Braun in Michael Leitl, urednika Harvard Business Managerja.    Gospod Juul, ste družinski terapevt, šef šestdesetih sodelavcev – in dedek. V kolikšni meri je vodenje otrok in odraslih primerljivo? V obeh svetovih gre za konflikt med prilagajanjem in individualnostjo. Otroci se veliko bolj kot po besedah učijo po zgledu svojih staršev. V podjetjih je podobno. Menedžerje zaznamujeta njihovo poreklo in vzgoja, ti pa podjetju ali oddelku dajo svoj pečat. Jaz na primer sem človek, ki gara kot konj, z mojimi sodelavci pa je podobno. Ta pojav boste našli v vsakem podjetju. Voditelj s svojim odnosom določa, kako deluje celotna skupina. Ampak danes obstajajo že neštete predloge in orodja, ki menedžerjem omogočajo moderno vodenje. Torej skupinsko usmerjeno, ki temelji na samoodgovornosti in bolj usmerja kot določa. Zna tako voditi samo tisti, ki je takšen tudi zasebno? Najlepše pri človeku je njegova zmožnost učenja. Vendar za spremembe potrebujemo čas – in zunanjo pomoč. Po navadi je tako: kdor na primer doma nastopa bolj patriarhalno, torej uporablja in zastopa moč, v pisarni ne bo spremenil svoje narave. Morda bo sčasoma in pod vplivom sodobnih konceptov vodenja postal bolj prijazen. Več pa ne. Zato tudi veliko teh konceptov vodenja ostaja revolucionarnih le na papirju. Ni dovolj, da preberemo nekaj o novi metodi in se odločimo: zveni dobro, preizkusil jo bom. Kdor se želi naučiti kaj novega, mora intenzivno...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Misleci za jutri

ZA SPOŠTOVANJE GRE Danski družinski terapevt Jesper Juul pomaga odraslim pri reševanju enega najtežjih problemov sodobnega časa: kako ravnati z otroki. Jesper Juul deluje kot svetovalec, pedagog in terapevt v mnogih deželah Evrope, med drugim tudi v begunskih taboriščih Na kavču udobno leži ženska in bere. Nenadoma se iz sosednjega prostora zasliši glasna glasba – mož je spet navil ojačevalnik do konca. Ženska stopi k njemu in zavpije: »Kolikokrat ti bom morala še reči, da mi gre hrup na živce?! Za kazen danes ne smeš gledati Športnega pregleda!« Kazen mora biti, si misli, kazen je vzgojna. Sicer se nikoli ne bo ničesar naučil. Danski družinski terapevt Jesper Juul ima rad takšne zgodbe. Ker te najbolje ponazarjajo resničnost, pa naj zvenijo še tako nesmiselno. Kajti veliko odraslih se obnaša tako kot ta ženska. Razlika je le v tem, da je na drugi strani ponavadi otrok. Večina namreč še vedno verjame, da je to vzgoja. Napaka, pravi Juul. Vzgajamo tako, da pokažemo otrokom spoštovanje. Potem ga dobimo tudi nazaj. Jesper Juul stoji v velikem podstrešnem prostoru na severu Münchna. Pred njim sedi štirideset pozornih poslušalcev, očetov, mater in mladostnikov, ki jih druži predvsem ena stvar: nesoglasja. Nekaj med temi starši in njihovimi otroki se ne vrti v pravo smer in ta sproščeni 60-letnik z velikim trebuhom in smešnim danskim naglasom bi jim rad pomagal, da bi kolesje spet spravili na pravi tir. Že trideset let se Juul ukvarja z vprašanjem, kako naj družina (z)drži skupaj. In da je pri tem po možnosti še srečna. Po nekem nenavadnem naključju je ta tema deležna v javnosti precej manj pozornosti kot na primer klimatske...