Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Jok za lahko noč

(Piše: Simona Iglič)   Vsi novopečeni starši se prej ali slej znajdemo v položaju, ko otrok zvečer joče in noče zaspati sam. Nekateri težko pustimo otroka jokati, ker čutimo, da bi raje ravnali drugače; drugi niti ne, saj verjamemo, da nas bo otrok začel »vrteti okoli prsta«, če bomo popustili. Odlično izhodišče za reševanje kakršnihkoli dilem je, da se vprašamo, kaj čutimo v zvezi z določenim vprašanjem, ki se nam poraja. Potem hitro vemo, kaj je za nas prav in kaj ne. Otroci pa so mojstri v izražanju tistega, kar čutijo. Tako npr. petletna deklica zvečer potoži mamici, da jo je strah spati sama v svoji sobi. Deklica si je izbrala ta argument zato, ker je vedela, da se bo mama za trenutek odzvala nanj. Vse ostalo ne bo delovalo. Toda ko se mama zave, da ne gre za strah (deklica namreč že leto dni sama zaspi v temi in gre ponoči tudi sama v temi na stranišče; poleg tega tudi ne pove, česa konkretno jo je tisti trenutek strah), obsodi hčerko, da jo izkorišča. Obenem se mama ustraši, da se bo to ponavljalo tudi v prihodnje. Večerni trenutki, ko otroci zaspijo, pa so ji še kako dragoceni! A deklica ni imela v mislih tega, da bi mami odvzela »prosti« del večera. Preprosto je uporabila »dogovorjeni signal« za to, da bi bila uslišana. Kaj je bil pravi razlog, da se je deklica tisti večer hotela pocrkljati pri mami, bo ostalo skrito. Morda jo je samo pogrešala, morda si je želela tolažbe po napornem dnevu, ali pa jo je zadaj grizla skrb, ker je slišala, da se starša prepirata in...

Zakaj je dobro potolažiti dojenčka, kadar joka

(Karolina Radovanović) Novopečeni starši pogosto naletijo na dobronamerne nasvete iz svoje okolice, da bodo razvadili svojega dojenčka, če se bodo prehitro odzvali na vsak njegov klic.Ker si nihče od staršev ne želi imeti razvajenega otroka, se lahko znajde v precepu, kako ukrepati: slediti svojim občutkom in otroka potolažiti ali ubogati bolj izkušene? Na srečo dileme ni več. Mati narava nas je opremila s pravimi instinkti. Če začutimo, da nas naš nebogljeni otročiček potrebuje, se lahko brez kančka slabe vesti odzovemo na njegov jok. Dojenčki, to so otroci do prvega leta starosti, se ne morejo razvaditi. Po drugi strani jim lahko naredimo precejšnjo škodo, če jih poskušamo »vzgajati« prezgodaj. Poglejmo si zakaj.Razvojna naloga prvega leta Prvo leto življenja je namenjeno temu, da otrok pridobi občutek, da je svet varen in prijeten kraj. Če to osvoji pravočasno, bo temeljni občutek zaupanja vase in v druge nosil s sabo vse življenje. Na podlagi tega pozitivnega občutka si bo lažje utiral pot k samostojnosti. Razvoj tega občutka mu v celoti omogočamo mi z zadovoljevanjem vseh njegovih potreb. Dojenčki v prvem letu življenja namreč nimajo želja, temveč samo potrebe. Ne znajo izsiljevati (čeprav se nam morda tako zazdi). Sporočajo nam le, kar resnično potrebujejo, zato jih ne moremo razvaditi. Zavedati pa se moramo, da se dojenčkove potrebe razlikujejo od potreb odraslih ljudi. Tako kot potrebujejo hrano in toploto, potrebujejo tudi (ali celo še bolj) pozornost, nošenje, crkljanje, bližino in dotik staršev. Da se z njimi pogovarjamo in se jim smejimo. V tem se ljudje razlikujemo od živali. Nismo naravno programirani, da postanemo ljudje. Tega se moramo šele naučiti. Kako se dojenčki učijo? Vsak človeški...

O spanju in uspavanju

(Anja Svetina Nabergoj) Uspavanje otroka in otroško spanje sta gotovo temi, ki sprožata pogoste in hkrati kontroverzne razprave tako med starši kot med strokovnjaki. V mladih starših se začne po dolgih neprespanih nočeh porajati vrsta vprašanj: kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd. Toda namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se vse preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov ali ubogamo dobronamerne nasvete sorodnikov in znancev. Le redki pa vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995). Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov. Miti o spanju Otrok mora zaspati sam. Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje...

O joku in separaciji

(po “Znanost o vzgoji”) Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.V tem članku ponujamo v branje nekaj povzetkov nekaterih zanimivih znanstvenih spoznanj na temo joka in separacije, ki bodo objavljeni v knjigi Margot Sunderland: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji . Knjiga, ki povzema več kot 800 študij s področja nevrologije, razvojne psihologije in sorodnih ved, bo konec januarja 2009 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Didakta. Ločitvena stiska Ločitvena stiska se ponavadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki doživljajo že prej, pri nekaterih pa v takšni ali drugačni obliki traja do petega leta ali še dlje. Obdobje ločitvene stiske je čustveno naporno tako za otroke kot tudi za starše, vendar pa obstajajo načini, kako lahko ločitveno stisko in njeno doživljanje olajšamo. Ena od možnosti je zagotovo ta, da je otrok ločen od staršev le, ko je to res nujno potrebno. Če opažamo, da je otrok težko ločen od nas, lahko poskušamo poiskati način, da je čas, ki ga preživi proč od staršev, čim krajši, vse dokler ne vidimo, da je otrok pripravljen na vrtec oz. varstvo. Ker pa v nekaterih okoliščinah...