Kakšna je primerna kazen?

(Piše Darja B. Vesel) Vsi starši si želimo, da bi bil naš otrok s svojim vedenjem sprejemljiv in simpatičen za okolico. Učimo jih lepega vedenja, vljudnostnih izrazov, primernega reševanja konfliktnih situacij … Toda včasih otroci sporočila odraslih narobe razumejo in jih tudi napačno uporabijo. Odrasli pa ne, da bi prej razmislili o svojem ravnanju, za napake krivimo otroka, čeprav bi bilo bolje, da bi se z njim pogovorili in mu pomagali razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Tako otrok ostaja na stopnji izvrševalca naših zahtev in pravil, ki jih nikoli ne ponotranji, ker jih ne razume in zanj niso smiselna. Pravila lepega obnašanja jemlje kot še eno besedo OPROSTI in igra se spet nadaljuje. Otroci so ogledalo našega ravnanja  Otroci so kot gobe, ki vsrkavajo vse, kar je v njihovi bližini. Če pa je novo še nenavadno in zavito v skrivnostno muzanje odraslih, je še toliko bolj mikavno. Zato ni čudno, da se nekateri malčki prej naučijo izgovarjati kletvice kot druge besede. Toda staršem ponavadi, vsaj ko so otroci malo večji, takšna vrsta izražanja ni všeč. »Le kaj bo rekla okolica, če moj otrok preklinja?« Besede, ki jih bo otrok slišal v vrtcu, se bodo manj verjetno zasidrale v njegovem besednjaku, saj ostanejo le tiste, ki v domačem okolju vsakodnevno spremljajo otroka, nove iz tujega okolja pa slej ko prej izzvenijo. Otrokom moramo povedati kaj je dovoljeno in kaj ne ter se z njimi o tem pogovarjati. Večina otrok hitro sprejme pravila vedenja, tudi drug drugega opozarjajo na napake. Seveda pa je vedno nekaj takšnih, ki kar naprej preizkušajo meje dovoljenega in sprejemljivega. Če kdo pravila ves čas...