Učimo se brati

Kot mami prvošolke mi je hči pred nos pomolila tako imenovan bralni list, v katerega bi morala za vsak dan v mesecu, ko hčerka bere, podpisati kvadratek s sličico, ki jo mora hčerka po branju še pobarvati. To bi namreč naj (s pomočjo odgovornih staršev) spodbujalo otroke k rednemu branju, ki je pomemben dejavnik pri učenju branja oziroma bralnem opismenjevanju. Podatki (tako statistični, kot tisti iz prakse) namreč kažejo, da je vse več otrok, ki imajo še v višjih razredih osnovne šole težave z branjem – berejo (pre)počasi, zatikajoče in na pamet, izpuščajo črke in ne znajo glasovno pravilno nakazovati ločil, prav tako pa težko sledijo vsebini in imajo težave z razumevanjem besedila. Slabo bralno pismenost slovenskih otrok so potrdile tudi evropske raziskave. Kot strastna »požiralka« knjig, ki je do konca osnovne šole prebrala tako rekoč vse knjige v mladinski knjižnici (knjižničarka me je dobesedno usmerila v ljudsko knjižnico), sem bila ob takšni metodi razvijanja bralne pismenosti najprej popolnoma zmedena, potem pa vse bolj razočarana nad »strokovnjaki«, ki so se te metode spomnili, in šolskim sistemom, ker jo uporablja. Nikakor si namreč nisem mogla predstavljati, da bi prisilno branje v otrocih (tako tistih, ki nimajo težav z branjem, kot tistih, ki jim branje (še) ne gre najbolje od rok) vzbudilo ljubezen do branja in knjig. Bolj, ko sem v glavi obračala vse možne scenarije starševskega nadzora nad tem, kdaj in kaj bo otrok bral, bolj sem se zavedala, da je možen samo en rezultat: z vsakim takšnim prisilnim branjem bo otrok branje vse bolj (za)sovražil in se tako še bolj oddaljil od knjig, knjižnic in vseh čarobnih, zabavnih, avanturističnih,...