Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Uf, ta jeza … mamina namreč

To, kar mi pri prvi hčerki ni uspelo, poskušam uresničiti pri drugi: kako ostati mirna in se ne jeziti, ko hčerko zagrabi napad trme, ihte oziroma nepopustljivega »hočem, da je po moje«. In predvsem, kako ji pomagati, da se bo naučila sprejeti te intenzivne občutke, ki jo več kot očitno vso prelijejo. Ko sem ozavestila to, da sem v resnici prav tako izgubljena v hčerinih občutkih kot ona sama in da je moja jeza le obrambni mehanizem moje popolne nemoči, sem bila kot mama še bolj zmedena in prestrašena. Kako naj ji pomagam, če pa ne znam pomagati niti sebi?! Pa smo spet pri znanem Juulovem prepričanju: največ, kar lahko starš naredi za otroka, je, da dobro poskrbi zase. Če torej hočem pomagati hčerki, se moram najprej sama naučiti sprejeti in razumeti svojo jezo, potem pa najti izhod iz nje. In zares je pomagalo to, da sem nekajkrat odšla iz sobe in h kričeči hčerki poslala moža (čeprav je ob mojem odhodu začela še bolj kričati), ko sem čutila, da se od vse silne jeze v sebi ne morem povezati ne z empatijo, ne z ljubeznijo. V takšnih trenutkih sem namreč tako zelo jezna na hčerko, ki kriči na vse grlo, da bi jo najraje zagrabila in jo utišala, pa četudi z nasiljem. Nekajkrat sem bila sredi noči tako obupana od njenega glasnega in neumornega kričanja, ker ji je oči prinesel vodo namesto mami ali ker je mami šla lulat, pa nje ni vzela zraven, da sem jo zares zagrabila in ji za hipec zaprla usta z roko, čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to zelo narobe....

Med doslednostjo in odgovornostjo

(Piše: Mojca Grešak)   Mama se je z osemletnim sinom odpravila na izlet v bližnje hribovje. Že doma je vrgla v avto palice, čeprav jih fant ni hotel. »Za vsak slučaj, kaj pa če si premisli,« je pomislila, kot pač vse skrbne mamice na tem svetu rade pomislimo. Ob vznožju hriba mu jih je ponovno ponudila in mali jih je tokrat sprejel. Na poti navzdol pa jih na lepem ni več hotel nositi, češ da jih itak ni hotel vzeti s sabo. Začel je jokati, kričati in cepetati, mamo pa zmerjati, zakaj da ga je prisilila, da mora nositi gor in dol te »butaste palice«… Kako reagirati?   a) »DOSLEDNA« različica: »Ne, sam si jih vzel in jih boš sam tudi nosil!« Bolj ko je mama to poudarjala, bolj je deček postajal besen. »Ne bom več poslušala, kako se mi dereš na ušesa! Lahko pa palice pustiš tukaj – jih bo pač vzel kdo, ki jih bo znal ceniti.« Dečku rešitev seveda ni dišala in je še močneje jokal in besnel. Mati se je počutila nemočno, bila je jezna, otrok pa tudi. Bil je enako prepričan v svoj prav kot mama in oba sta vztrajala pri svojem. Mati je želela biti »dosledna« z namenom, da bi se otrok naučil sprejemati posledice svojih odločitev. Otrok pa je bil – v nejasnem dvomu, ali je to sploh res bila njegova izbira – zvest svojim občutkom, ki jih pri svojih letih ni znal izraziti z besedami.   b) ODGOVORNA različica: Mama bi lahko počepnila k njemu in ga vprašala: »Kaj te tako jezi? To, da moraš nositi palice tudi navzdol, ali to,...

So konflikti res nekaj slabega?

(Pišejo: Nada Polajžer)   Mnogi starši se bojijo, da se v njihovi družini »preveč kregajo«. Sprašujejo se, ali je z njimi in njihovimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz (bolj ali manj nezavednega) strahu pred tem, da nas drugi ne bi imeli radi, in bolj racionalne zavesti, da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, lahko zelo pokvarijo odnose, ki so nam najpomembnejši – s partnerjem in z otroki. Sodobne družine imajo na voljo malo časa, ki ga lahko prebijejo skupaj, zato si ga nočejo kvariti s prepiri. Vse to so razlogi, ki nas napeljujejo, da probleme rajši pometamo pod preprogo. V družinskem kontekstu je konflikt preprosto spopad dveh različnih potreb dveh različnih ljudi, ki živita skupaj – nič več in nič manj. Ker smo družinski člani med seboj različni po starosti, spolu, interesih in še marsičem, so v resnici neizbežni in nujni za rast in razvoj odnosa, za spoznavanje sebe in ljudi, ki jih imamo radi. V preteklosti si otroci niso upali izpostavljati lastnih potreb, zato tudi niso vstopali v odkrite konflikte z odraslimi. Danes ni več tako. Danes lahko starši konflikt z otrokom razumemo kot znamenje zaupanja – v konflikt s starejšim in močnejšim si upa vstopiti zato, ker ve, da s tem, ko izraža sebe, ne spravlja v nevarnost odnosa z nami. Da bi nam reševanje konflikta v resnici prineslo olajšanje in nova spoznanja, nam je lahko v pomoč nekaj temeljnih načel: Poglejmo na konflikt kot spopad dveh enakovrednih oseb, ki se vzajemno spoštujeta in iščeta rešitev. Ne obtežimo ga s smrtno resnostjo, zelo dobrodošlo je, če zmoremo v proces vnesti kanček...