Top 3 ali 3 najdragocenejša darila, ki si jih želi vsak otrok

(Piše: Karolina Radovanovič)   Barbika, kolo, računalnik, Bakugan, lego kocke … seznama otroških želja nikoli ne bomo mogli skrčiti na tri najbolj zaželena darila. A če ne mislimo samo na kratkoročne želje, temveč na tiste, ki so hkrati odraz otrokovih potreb, je dobro poznati prioritete. Česa si vsak otrok v resnici najbolj želi, pa vam tega ne bo znal naravnost povedati, vsaj dokler ne odraste?   1. Poskrbite zase (in za vaš partnerski odnos) Čeprav to ni vedno razvidno iz njegovega vedenja, je najgloblja želja vsakega otroka, da bi osrečil svoja starša. Če mu ne uspe, se bo počutil krivega, kajti ne zaveda se, da si je naložil preveliko (in nemogoče) breme, ki mu nihče ne more biti kos. Zato mu pomagajte in ga razbremenite! Osrečite sebe in negujte svoj zakon – kajti za razliko od otroka vi to zmorete. Starši samohranilci naj si pomagajo s prijatelji oz. drugo odraslo družbo. Cena: morda se boste morali prvič v življenju vprašati, kaj so vaše dejanske potrebe, razmisliti, kako jih boste zadovoljili, ter prevzeti polno odgovornost za svoje življenje. Dodana vrednost: ko imate sebe, imate vse, predvsem pa dovolj energije za reševanje težav.   2. Sprejmite otroka takšnega, kakršen je S tem ne mislim, da vam mora biti všeč vsako njegovo vedenje. Sprejemanje pomeni, da otroka spoštujete kot edinstveno osebo s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja in doživljanja sveta. Vaš otrok se najverjetneje razlikuje od otroka iz vaših sanj, a ta pred vami je resničen in za razvoj svojega občutka vrednosti potrebuje, da mu dovolite biti takšen, kot je. In narobe – tudi vi bodite z otrokom takšni, kakršni ste (in ne...

Prepir, ki zbližuje

(Karolina Radovanović) »Veličina ni v tem, da nikoli ne pademo, temveč da se po padcu vedno poberemo,« pravi kitajski pregovor. Enako velja za konflikte: ne gre za to, da nikoli ne zapademo v konflikte, temveč da jih učinkovito izpeljemo. Konflikt: različne želje ob istem času Konfliktov se pogosto bojimo. Največkrat zato, ker imamo o njih zmotne predstave. Na žalost mnogi verjamejo, da konflikti z drugimi osebami predstavljajo slabše ali manj kakovostne odnose. Nekateri partnerji enačijo medsebojne prepire s pomanjkanjem ljubezni. Sklepajo, da niso za skupaj in se razidejo. Tesna prijateljstva se lahko razbijejo zaradi nerazrešenih nasprotij. Starši pa se pogosto doživljajo kot slabe starše, če imajo konflikte z otroci. Ko razumemo, kaj konflikt sploh je, postane strah odveč. V osnovi pomeni dve istočasni želji, ki se med sabo razlikujeta. Žena hoče na dopust na morje, mož bi raje počitnikoval v hribih. Njuni želji glede dopusta se razlikujeta. Različni želji nista sami po sebi problem. Gre za povsem normalno dejstvo, saj sta žena in njen mož dve različni osebi, z različnimi željami in potrebami. Konflikt je lahko tudi notranji: »Zvečer hočem v kino in hkrati na prireditev.« Kadar ne moremo uresničiti obeh želja, ker se medsebojno izključujeta, čutimo nelagodje, dokler situacije ne razrešimo. Priložnost za spoznavanje Konflikti v medsebojnih odnosih so ne samo neizogibni, temveč nujno potrebni zato, da se bolje spoznamo. »Aha, tako ti gledaš na situacijo. Torej ti rad preživljaš prosti čas v hribih.« Dejstvo je, da brez konfliktov ni mogoče imeti tesnega razmerja s sočlovekom. Od nas je odvisno, ali bomo tovrstno priložnost za spoznavanje izkoristili ali ne. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, kako izpeljati konflikt...

Dovolj kritike, potrebujem podporo

(Karolina Radovanović) V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami. Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.1. Kritika Najprej me je izrazito spodbujala, naj skočim: »Kaj je, reva, tega malega potočka te je strah? Sram te bodi! Stisni zobe in skoči. Če se ne misliš v življenju niti malo potruditi, tudi ne boš nikamor prišla! Temu bi bil vsak kos, samo s tabo je nekaj narobe, da si ne upaš skočiti. Skoči!« Njene besede so mi zazvenele zelo znano. Da, večino časa se tudi sama s sabo pogovarjam tako. Nekje v meni živi neusmiljeni kritik, ki mu nikoli ni nič prav, nikoli nič dovolj dobro. Sili me v iskanje popolnosti, tako pri sebi kot pri drugih. In vedno ima dovolj snovi, saj zelo težko dosegam njegove izrazito visoke standarde. O, da, že neštetokrat sem preslišala svoje strahove, utišala svoje potrebe, zatrla sebe, vse z namenom, da bi bila videti boljša, kot sem se v resnici počutila. 2. Potuha Nadaljevali sva vajo. Evin drugi odziv me je presenetil. Najprej me je vprašala, ali bi preskočila potok. Odgovorila sem: »Ja, samo strah me je. In je izstrelila: »Aha, v redu, potem pa nič, greva stran.« In...