Vstop v šolo

(Piše: Nataša Novak Mulej)   Ko otrok prvič prestopi prag šole, je tako zanj kot za starše to prelomen dogodek. Odslej bo velik del svojega časa preživel v šoli; njegov svet se bo razširil izza varnih mej doma. V novi sredini bo skozi odnose z drugimi spoznaval sebe, podprt z dediščino svojih staršev, ki je lahko tako v pomoč kot v breme, pogosto zmes obojega. V časih avtoritarne vzgoje so otroke s šolo radi strašili. Marsikdo se še spominja grozeče ponavljanega stavka mame, očeta ali sosede: »Boš že videl, ko se začne šola!« Tako danes veliko spominov na 1. september spremljajo občutki krivde in strahu. Sodobni starši pa smo se – z najboljšimi nameni, da bi popravili krivice iz preteklosti – oprijeli druge skrajnosti: vstop v šolo idealiziramo do te mere, da šolo predstavljamo kot obljubljeno deželo, v kateri so vsi sošolci in sošolke najboljši prijatelji, učiteljica najprijaznejše bitje na svetu, učenje pa nekaj najlepšega na svetu. Z okrancljanimi šolskimi torbami in kičastimi šolskimi potrebščinami, ki se otrokom bleščijo iz reklam, je slika o šolarki Barbie in šolarju Kenu popolna. A to je tudi podoba izgubljenega, osamljenega otroka, ki se v resničnem svetu pogosto ne zna postaviti zase. Tega pa si kot starši ne želimo, mar ne? Zato je pomembno, kako starši otroka pripravljamo na šolo. Če želimo, da bo naš otrok razvijal zdravo samospoštovanje, ki je pogoj za kakovostne odnose z drugimi, najprej pometimo s svojimi predsodki in pričakovanji. Ne vsiljujmo torej svojih predstav, temveč dovolimo, da si otrok ustvari svoje. Obstaja trend, da starši v preveliki skrbi za otrokovo prihodnost, po tem, ko vstopi v šolo, začnemo...

Mama je ena sama in prva beseda je mama

(Breda Sobočan) V sodobnosti je definicija družine še posebej zapletena. Poleg vseh drugih dimenzij se lahko mimogrede znajdemo še v političnem okviru. Zato bi rada svoje razmišljanje poudarjeno odmaknila od kakršnega koli politično-idejnega prepričanja in od vsakršnega vrednotenja. Opozoriti želim le na potrebo po refleksiji prepričanj o večnih “Resnicah”. Nobena resnica ni Institucija sama po sebi, vse resnice “delamo” in izvajamo ljudje. Miti so del našega mentalnega sveta in na njihovi podlagi, brez spraševanja, svoje izkušnje spremenimo v zgodbo, v presoje in vrednotenja. Klasična družina, klasične vloge mame in očeta so del mitov, ki jih obravnavamo kot suho zlato, kot edino možno resnico. “Mama je ena sama, prva beseda je mama…” Mnogo tega, kar gradi mite, je pogosto res, saj tvori velik del izkušnje mnogih pripadnikov večine. Ne pa vseh pripadnikov neke družbe. Take sive lise, ki jih ne moremo stlačiti v predale, povzročajo težave posamezniku in družbi. Pogosto delajo hude krivice tistim, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo biti del mita. Kot svojo družbeno dolžnost čutim, da izrečem, da množica ljudi, ki se borijo s svojimi notranjimi travmami, izhaja iz na videz popolnih klasičnih dvospolnih, dvostarševskih družin. Z namenom samospraševanja o družbenih konstruktih bi ob debatah o družinskem zakoniku kot za naš čas uporabno definicijo družine to označila kot mrežo ljudi, ki pomagajo posamezniku narediti “dolgo pot od plenic do Človeka”. Družine so lahko tako vsakovrstne, kakor pač nanese življenje, temu ne moremo postavljati zahtev: od klasične, zaželene družine moškega, ženske in otrok do še bolj klasične in obenem spet vse bolj razširjene družine, v kateri se vanjo vključijo še stari starši. Pa do številnih enostarševskih družin,...