Ko miši ni doma, mačka …

Z mačkom imava počitnice. Doma sva. Sama, čisto sama. Dragi in tašča sta otroke peljala na morje. Kako malo je treba za idealne praznike. In ugotavljam marsikaj … Na primer to, da sem še vedno kreativna. Ker sem bila prepričana, da je vsa moja kreativnost izpuhtela z materinstvom. Včasih gledam fotke na Pinterestu. Kaj vse mamice ustvarjajo za mulce. Meni pa ni jasno ne kdaj, ne kako. Ma v bistvu nimam ne volje, ne idej, da bi se česa lotila. Maksimum, kar naredim, so kaki malo bolj okrašeni muffini. In včeraj, v tišini in samoti svojega doma, s crknjenim internetom v ozadju, sem svojima otrokoma naredila mini kuhalnik. Izviren, preprost, tak, kakršega sploh še ni na Pinterestu. Da imam lahko pospravljeno stanovanje. Da v bistvu nisem tako strašno neredoljubna, kot se včasih pohvalim. In da mi je drgnjenje kuhinjskega korita, zlaganje perila, urejanje omar in predalčkov, ki so že leta nametani z marsičem, v bistvu zabavno in sproščujoče. Da lahko vstajam zgodaj. Tole me je še najbolj presenetilo. Jaz, ki se že celo življenje zjutraj težko zbudim (in zjutraj pomeni pred 10h), ki sem najbolj srečna, da imam otroke, ki jih pred 8h ni iz postelje, jaz sem se danes zbudila ob pol 7h in se počutila tako spočito in tako zbujeno, da sem vstala in začela dan. Da se kava lahko spije tako vroča, kot se skuha. Da je ni nujno še petkrat pogrevati. In na koncu vseeno spiti mrzlo, mimogrede, ko pospravljaš drobtin polno mizo, preden odpelješ otroke v vrtec in šibaš v službo. Da imam neskončno rada svoja otroka. Ampak da so taki trenutki samskega življenja,...

Dva eseja: Ženska, mati & Si sploh želimo čilih in zdravih otrok? (Jesper Juul, Zavod Manami, 2013)

Cena: 5,00 € Strošek za poštnino: 1,00 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.si Izdal: Inštitut za sodobno družino Manami, 2012 Uredila: Ivana Gradišnik Prevedel: Branko Gradišnik Št. strani: 28 Vezava: broširana Format: 210 x 210 mm   BRANJE ZA POKUŠINO: ŽENSKA, MATI Solidarnostni esej, pisan z moškega gledišča   PREDGOVOR Ne vem, ali ste že videli naslovnico časopisa Time, ki jo objavljam spodaj. Kakšni občutki so vas pri tem navdajali kot žensko in kot mater?   Že leta mi prigovarjajo, naj napišem knjigo o materah, pa se vseskozi branim iz preprostega razloga – nisem namreč ne ženska ne mati. Moje znanje o tem dvojem torej ne more prihajati iz prve roke.   Po drugi strani že dolga leta delam kot terapevt, svetovalec in »prosvetljevalec« žensk in mater, tako da sem si pridobil dokaj široko razumevanje in empatijo do njih. Zazdelo se mi je torej, da se morda le ne pregrešim tako zelo, če napišem ta esej. Naslovnica Timea in ves cirkus, ki ga je sprožila, sta me spodbodla, da zdajle sedem k pisanju. Vendar dejansko motivacijo razbiram v popreproščenju, s kakršnim vse bolj pogosto karakterizirajo matere, in v dejstvu, da ženske in matere še vedno potrebujejo vso podporo od zunaj, kolikor je morejo dobiti, zato da si ustvarijo življenje, ki jih izpolnjuje in v katerem se lahko kot družice in matere odlikujejo po svojih najboljših močeh.   Če ste ženska, potem upam, da boste razumeli, da se za mojimi trditvami, ki jih utegnete sprva doživeti kot ostre oziroma kritične, skriva globoko spoštovanje. Če pa ste moški, vas vabim, da se...

Mama je ena sama in prva beseda je mama

(Breda Sobočan) V sodobnosti je definicija družine še posebej zapletena. Poleg vseh drugih dimenzij se lahko mimogrede znajdemo še v političnem okviru. Zato bi rada svoje razmišljanje poudarjeno odmaknila od kakršnega koli politično-idejnega prepričanja in od vsakršnega vrednotenja. Opozoriti želim le na potrebo po refleksiji prepričanj o večnih “Resnicah”. Nobena resnica ni Institucija sama po sebi, vse resnice “delamo” in izvajamo ljudje. Miti so del našega mentalnega sveta in na njihovi podlagi, brez spraševanja, svoje izkušnje spremenimo v zgodbo, v presoje in vrednotenja. Klasična družina, klasične vloge mame in očeta so del mitov, ki jih obravnavamo kot suho zlato, kot edino možno resnico. “Mama je ena sama, prva beseda je mama…” Mnogo tega, kar gradi mite, je pogosto res, saj tvori velik del izkušnje mnogih pripadnikov večine. Ne pa vseh pripadnikov neke družbe. Take sive lise, ki jih ne moremo stlačiti v predale, povzročajo težave posamezniku in družbi. Pogosto delajo hude krivice tistim, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo biti del mita. Kot svojo družbeno dolžnost čutim, da izrečem, da množica ljudi, ki se borijo s svojimi notranjimi travmami, izhaja iz na videz popolnih klasičnih dvospolnih, dvostarševskih družin. Z namenom samospraševanja o družbenih konstruktih bi ob debatah o družinskem zakoniku kot za naš čas uporabno definicijo družine to označila kot mrežo ljudi, ki pomagajo posamezniku narediti “dolgo pot od plenic do Človeka”. Družine so lahko tako vsakovrstne, kakor pač nanese življenje, temu ne moremo postavljati zahtev: od klasične, zaželene družine moškega, ženske in otrok do še bolj klasične in obenem spet vse bolj razširjene družine, v kateri se vanjo vključijo še stari starši. Pa do številnih enostarševskih družin,...

Zapri vrata, “Supermami”!

(Simona Iglič) Odnos med mamo in otrokom je eden bolj intenzivnih v človekovem življenju. Skoraj eno leto trajajoči porodniški dopust ponuja ogromno časa, da se potrebe otroka in mame prepletejo do takšne mere, da ženska preprosto ne ve več, kdaj gre za zadovoljevanje njenih in kdaj otrokovih potreb.Kako se vse skupaj začne “Le pol urice za kavico, pa tuširanje v miru in morda še kratek čvek s prijateljco. Le to, vsak dan, pa se prodam in postanem mama še desetim novim otročičkom.” Od poroda dalje zavlada v družini preobrnjeni sistem zadovoljevanja potreb. Sprememba je velika, saj tudi potreb ni malo. Sprva se vse skupaj vrti okoli hrane in spanja; če je otrok sit, mama ne čuti lakote, če otrok spi, je mama naspana. Potem pa postaja vse bolj zapleteno (prikrito, borbeno, žrtvovano) za vse vpletene. Medijsko znana mama petih otrok je v nekem intervjuju izjavila, da se ji pri petem otroku ne dogaja več to, kar se ji je pri prvorojenki, da si namreč v celem dnevu ni utegnila umiti zob. Mama štiriletne deklice pa se je ob koncu vrtčevskega leta na zaključnem pikniku odzvala na pohvalo njenih čudovito urejenih nohtov takole: “Odkar se je rodila deklica, enostavno ni bilo časa, in zdaj imam prvič po toliko letih spet nalakirane nohte.” Sprememba vrstnega reda zadovoljevanja potreb pa ne doleti samo mamic. V stresno situacijo vstopi cela družina. Običajno se najprej zadovoljijo otrokove potrebe, nato potrebe enega od staršev ter nazadnje drugega od staršev. Potrebe družine Družina potrebuje čas, prostor in voljo, da združi vse njene člane v prijetno stanje bivanja, ki polni srca in duše vseh članov s toplino,...

Ko gre mama v porodnišnico

(Darja Barborič Vesel) Odhod v porodnišnico je stresen dogodek; ne le za nosečnico, tudi za družino in njene najmlajše člane. Na to, da nas nekaj časa ne bo doma, jih je treba pripraviti. Otrok, ki že nekaj časa hodi v vrtec ali je v varstvu kje drugje, že razume, da to, da nekoga ne vidi, še ne pomeni, da ga ni več. Razume, da bo mama prišla nazaj, kljub temu pa mu moramo to večkrat potrpežljivo razložiti. OČKA OSTANE SAM Rojstvo otroka je poseben dogodek, zato je smiselno tiste dni, ko sta mamica in dojenček še v porodnišnici, sprostiti opravkov. To seveda zahteva načrtovanje, a se obnese. Partner lahko poskusi službeno delo organizirati tako, da bo popoldne čim prej prost; da lahko tiste dni, ko je sam z otroki, počne tudi kaj posebnega. Da bodo sicer kratki obiski v porodnišnici prijetni, ne zgolj eden izmed dogodkov v prepolnem urniku. Naj imajo otroci čas mamici narisati risbice in razmisliti o stvareh, ki se v družini dogajajo. Nič ni narobe, če takrat starejši sorojenci »prešpricajo« kakšno popoldansko dejavnost in skupaj z očkom skuhajo prav posebno kosilo za prav poseben dan. Ali pa gredo skupaj v drogerijo po nujne malenkosti, ki jih je naročila mamica. Morda lahko po svoji izbiri izdelajo ali kupijo tudi kakšno darilce za dojenčka. To so noči, ko se lahko starejši otrok celo noč stiska k očetu, namesto k mami. Naši dve veliki sestrici sta noči, ko sva bili z dojenčico v porodnišnici, prespali v veliki, zakonski postelji, kar je bil zanju dogodek, vreden mamine odsotnosti. OČKA, ATI, TATI Morda je koristno mamino odsotnost še v času nosečnosti...