Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Kako se pogovarjamo s svojimi otroki?

(Piše: Karolina Radovanovič)   V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema. Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenim otrokom: 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili; približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili; okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo. V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom? Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.   1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja): »Mami, a je to na sliki dedek?« »Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!« Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili...