Divje jutro

Začeli sva divje. Ob 8h zjutraj je hotela sladoled, jaz sem rekla ne, ona je padla ven, kot ne pomnim kdaj. Čisto nesorazmerno z dejansko situacijo. Kričanje, metanje po tleh, zraven se je še tamali odločil, da bo pomagal s ‘Hocem led!’. Na silo je hotela odpreti zmrzovalnik, jaz sem jo po prstih, ona me je odrinila in hotela ugriznit, jaz sem jo prijela in odnesla v drugo sobo. Vpila je, da sem obljubila, jaz sem trdila, da nisem, vmes je bilo ‘prosim mami, lepo prosim’, in takoj zatem kričanje. Potem sem zagrozila, da bom vrgla sladoled stran in ga do poletja ni, potem nama je dragi obema razložil, da obe izsiljujeva … In smo se uspeli celo spokat v avto. Tu se je vpitje ‘Obljuba je obljuba!’ nadaljevalo, jaz sem vpila nazaj, da nisem nič obljubila. Pa da bova najprej odpeljali bratca v vrtec, da se malo pomiri. Spet napaka – ‘NEEEEEE njega najprej, mene najprej!!!’ Mala, ne morem te take peljat v vrtec. Ustavim avto ob robu ceste, odpnem pas, se obrnem nazaj. ‘Hej. Poglej me. Poglej me v učke. Za hip se umiri. Lahko obrnemo in te peljem v vrtec. Lahko pa najprej peljeva brata, midve pa greva na kavo in sok. Mislim, da obe rabiva 5 minut. Ampak ti se odloči.’ Tišina. Čisto potiho: ‘Na sok.’ OK, odloživa malega, ki je tudi čisto zblojen od divjega začetka dneva in greva v bližnjo gostilno. Kot da bi vedeli, kaj rabita dve babnici, ki sta vstali z levo nogo – prijazen natakar, luštna postrežba, noro dobra kava in dvakrat prinešen toast, ker se jim je prvi malo...

Kako reči NE: 5 smernic, ki vam bodo v pomoč

(Piše: Karolina Radovanovič) 1. Ne enačite »neja« z ne-ljubeznijo V odnosih pogosto (še posebno so k temu nagnjene ženske) doživljamo »ne« kot nasprotje ljubezni, torej kot zavrnitev, pomanjkanje skrbi in predanosti. Starši se včasih čutijo nespoštovane ob otrokovem »ne«. Toda zavedati se je treba, da takrat, ko nekomu izrečemo »ne«, dejansko sebi rečemo »ja«. Torej ne gre za ne-ljubezen do drugega, temveč za ljubezen do sebe, ko moramo upoštevati sebe, torej spoštovati svoje meje, potrebe in vrednote. 2. Bodite osebni Otroci veliko raje in hitreje upoštevajo starše, če se vedemo kot resnične osebe, ki imajo svoje vrednote in načela, kot pa če se nemočno opiramo na običajna suhoparna in neosebna pravila tipa »to se ne dela,« ali »to ni lepo« in podobno. Naj bo torej naša govorica jasna, neposredna in osebna: »Nočem, da ješ sladkarije pred kosilom.« »Hočem, da si greš umit zobe.« »Ni mi všeč, da me porivaš. Nehaj.« 3. Sprejmite otrokova čustva Ko otroku zavrnete neko željo in mu, recimo, odrečete sladkarije pred kosilom, ne pričakujte, da bo otrok takoj razumel vaše vedenje in razloge zanj. Za to ima premalo izkušenj. Je pa upravičen do čustev in občutkov, ki ga spričo okoliščin navdajo. Lahko da bo jezen ali zelo žalosten, saj si je res močno želel tistega mamljivega bonbona. Ne zamerite mu njegovih čustev, temveč dovolite, da jih izrazi. Predvsem pa jih ne jemljite osebno! 4. Dajte otroku čas, da obžaluje svojo neizpolnjeno željo Koliko časa otrok potrebuje, da se sprijazni z dejstvom, da ne bo dobil bonbona, je odvisno od več dejavnikov. Če ga boste prepričevali, da je to zanj dobro, vas bo prepričeval nazaj s...

Postavite meje

Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kako postavite meje … Kako postaviti meje otroku? »Tako, da jo postavimo okoli sebe in ne okoli otroka.« Starševstvo je pomembna in odgovorna naloga, h kateri sodi najtežja naloga, imenovana vzgoja. Starši se sprašujemo, kako vzgajati, kaj je prav in kaj ne. Najti moramo ravnotežje. Otroku ne smemo vedno vsega dovoliti, vendar pa ne smemo biti pretirano omejujoči, znati moramo postaviti prave meje. O postavljanju meja smo se pogovarjali s Simono Iglič, voditeljico seminarjev, starševskih skupin in predavateljico Familylab-a. Kaj so meje? So to sporočila s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, katerih pravil se je treba držati in kakšna so pričakovanja do otrok? Kako bi vi definirali meje? »Meje so sporočila, ja. So tanka in občutljiva (spremenljiva, fluidna) linija, ki ločuje oziroma označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE – za svojo notranjost; potrebe, želje, vrednote. Kadar smo v sozvočju z drugimi, namreč ni potrebe po postavljanju meja. Meja se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ; njegov začetek, konec in še marsikaj vmes.« Kaj menite o preizkušanju meja? Otroci znajo biti pri tem sila vztrajni; kričijo, cepetajo itd. »Vsi ljudje preizkušamo meje drug drugega in jih na ta način pomagamo zaznavati, oblikovati in nenazadnje tudi definirati. Odrasli pri tem nismo dosti drugačni od otrok. Otroci resda to počnejo bolj naglas (s kričanjem, jokom, cepetanjem), a mnogokrat smo starši tisti, ki smo nevede prekoračili mejo svojega otroka. Otroci že od rojstva zaznavajo svoje meje. Čutijo, kdaj so...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Reci NE brez slabe vesti

Se sprašujete o lastnih mejah? Se bojite prizadeti najbližje in najdražje? Vas je strah nepriljubljenosti ali zavrnitve? Potem je novi priročnik znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula z naslovom Reci NE brez slabe vesti kot nalašč za vas. Številni starši nameč dandanes težko najdejo način, kako reči ne ali kako svoj ne upravičiti, če ga že izrečejo. Večina jih raje neprestano izreka ja, da bi se izognila konfliktu ali da bi se otrokom prikupila. Juul skuša v svoji knjigi pojasniti, zakaj je znati reči ne pomembno za vsako osebno razmerje, ki je lahko uspešno le, če v njem ohranjamo svojo integriteto, kar pa storimo, če smo sposobni reči ne, kadar res mislimo ne. Če kot starši nenehno dopuščate otroku, da prestopa vaše meje, vas starševstvo izčrpava, otrok pa se počuti krivega za vašo izčrpanost. Če pa v razmerju z otrokom upoštevate tudi svoje potrebe, meje in čustvene odzive, otroku nudite tisto, kar je najpomembnejše, to pa je starševsko vodstvo. Naučite ga bivati s soljudmi, izražati lastne meje in želje ter razvijati empatijo, samospoštovanje in socialne veščine. Kdaj in čému torej reči ne? Dejstvo je, da za izrekanje ne ni pravila. Najboljši ne in najbolj ljubeč ne je tisti ne, ki ga izrečete, kadar z njim pritrjujete svojim mejam, vrednotam in željam. Ni pomembno, čému rečete ne in kako pogosto, temveč je pomembno, zakaj in kako to rečete. Iz pravih razlogov in predvsem – brez slabe vesti!   Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.s Založba: Didakta, 2013 Prevedla: Ivana Gradišnik Št. strani: 90 Vezava:...