Domišljija, laž in prikrivanje

Piše: Jesper Juul   Različne kulture gojijo različne poglede na mnoge reči, vse pa se, kot kaže, strinjajo glede laganja. Vprašanje laži lahko obravnavamo kot moralno vprašanje, toda na tem mestu bomo obravnavali laž kot psihološki in družinski fenomen. Najprej pa nekaj splošnega o otrocih in njihovem odnosu do resnice. Za večino otrok so značilna krajša obdobja »laganja«, ki se s presledki pojavljajo približno do vstopa v šolo, sicer pa zares lažejo le redko. Otroci imajo bogato domišljijo, ki je v mnogih pogledih zanje tako resnična, kot je za nas to, čemur pravimo resnični svet. Ne ločujejo med domišljijskim in resničnim. Starši jim lahko pomagamo k občutenju razlike, tako da rečemo: »No, to je bila pa zanimiva zgodba! Je to nekaj, kar si si izmislil ali se je zares zgodilo?« Ko otrok odgovori, da je njegova izmišljena zgodbica resnična, pa dodamo: »Aha, ampak meni vendarle zveni bolj kot nekaj, kar je izmišljeno,« – in potem nič več. Ko začnejo hoditi v šolo, se začnejo bolje zavedati ločnice med domišljijo in resničnostjo, nekateri pa imajo še vedno rajši domišljijsko resničnost kot pa dejansko resničnost. To je pogosto zaradi enega izmed dveh razlogov. Prvi je, da resnice ne poznajo, ker so jim jo starši prikrili. To je lahko resnica o očetu, ki je na lepem zapustil družino; o mami, ki je naredila samomor; o mrtvorojenem starejšem bratu ali sestri, ki je mračna družinska skrivnost. Nekateri otroci pa premorejo tako nizko samospoštovanje, da lažejo pred prijatelji zato, da bi si pridobili status in občutek vrednosti, po katerem hrepenijo, vendar ne verjamejo, da si ga zaslužijo že kar s tem, kar so. Spet...