Če tebe ni zraven, so čisto normalni

A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči. Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.” Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce. Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru? Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’? Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni … In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce. Do danes. Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo … In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni. Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega … Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂 Sabina...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...

Kaj lahko naredi moški za to, da je dober oče?

Piše: Ivana Gradišnik Ubijalski naslov! Očitno sem morala uredniku nekoč narediti kaj še posebej grdega, da se mi zdaj tako podlo maščuje. Kako naj jaz, ženska, svetujem moškim? In kaj sploh lahko ženska nauči moškega o tem, kako biti dober oče? Po mojem pač nič. O tem, kako biti dober oče – ali sploh kakršenkoli oče – ženska ne more moškega naučiti nič. Iz preprostega razloga, ker ženske pač ne vemo nič o tem, kako je biti moški, iz česar logično sledi, da prav tako ne moremo vedeti nič o tem, kako biti dober oče. Morda vemo, kaj nam je bilo kot hčerkam všeč pri svojih očetih; morda se zavedamo, kaj se je našim očetom v odnosu z otroki obneslo in kaj ne; morda celo premoremo razumevanje za to, zakaj je bilo, kot je bilo. Toda nič, prav nič pa ne moremo vedeti o tem, kako je biti oče. Seveda imamo svoje predstave, svoje zamisli, želje in fantazije. Vse to imamo, tega nam ne manjka, in ponavadi jih niti ne zadržujemo sramežljivo zase, ampak smo očete svojih otrok brez večjih zadržkov požrtvovalno pripravljene popravljati, podučevati, kritizirati in nadzorovati. To znamo, tega smo vajene in to nam gre dobro od rok. Problem je v tem, da so posledice naših prizadevanj praviloma nasprotne od tistega, kar si želimo, po čemer hrepenimo, kar pričakujemo. Ob takšni ženski podpori še noben moški nikoli ni postal boljši oče. Iz preprostega razloga, ker na tem svetu še nihče nikoli ni postal boljši človek zato, ker je bil deležen – kritike. Ljudje se spreminjamo, zorimo in rastemo takrat, kadar smo deležni sprejetja, priznanja in empatije. Ampak...

Prava demokracija se rojeva samo v družini

(Breda Sobočan) Najbrž smo tudi pri nas (vsaj v besedah) že povsem osvojili idejo, da je kriza sestavljena iz nevarnosti in priložnosti, ki se v dinamičnih premenah pretakata druga v drugo. Ravno v sedanjem obdobju krize je nevarnost, da se nam podrejo vse pridobljene spremembe v odnosih med spoloma, obenem pa ravno kriza omogoča, da se zbere več volje, da se prestopi prepreke, ki še vedno delujejo neugodno za res bolj enakovredno obravnavanje različnosti. Ko se materialistične vrednote sesipajo in prihajajo na plan bolj osebne, je priložnost, da bomo tvegali več za to, da bomo zgolj človeška bitja. Ko prebiramo skandinavsko literaturo in jo primerjamo z realnostjo iz naših psihoterapevtskih obravnav parov, vidimo, kako so – tu in tam – trdovratno zakoreninjene definicije “boja” različnosti spolov. Dobro desetletje ali celo več pred nami so začeli spreminjati patriarhalne ureditve v inštitucijah, kakor tudi na področju zasebnega življenja, pa še vedno niso povsem uravnotežili in presegli “bitke” med spoloma. Poleg zaposlovanja žensk v plačanem delu izven doma gredo zasluge dolgoletni politični situaciji, ki je s socialno naravnanostjo dolga desetletja omogočala in poudarjala pomen demokratičnih vrednot pravičnosti in enakopravnosti. Menim, da je za zadovoljujoče premike predvsem pomembno – pri nas manjkajoče – aktivno in zavzeto delovanje moških, ki so si “izborili” enakovredni in možat prostor tudi v območju družine in očetovstva. Pri tem so izrazito pomembni moški strokovnjaki, ki so omogočali prostore in priložnosti, kjer so se moški sestali, eksperimentirali in razvijali nov, prej nepoznan jezik, ki je govoril o odnosih, očetovstvu, občutkih v zvezi s privatnimi temami. Klasična zbirališča moških v gostilni in telovadnici najbrž ne omogočajo razvijanja teh tem na...

Divje zveri in mali princi

(Breda Sobočan) Spol je pomembna dimenzija naše identitete. Določi izkušnje, ki nam bodo na voljo. Nikoli ne bomo občutile, kaj pomeni odraščati kot fant, če smo rojene v ženskem telesu, in obratno. Spol določi tudi del izkušenj, ki jih ne moremo posvojiti, lahko pa se zanje zanimamo in o njih povprašamo. Del moškosti oziroma ženskosti je biološke narave, del pa ustvarjata družba in okolje, v katerem odraščamo. Zahodna civilizacija je zgodovina patriarhalne ureditve, ideologije, ki se celo bolj kot na spol osredotoča na moč. Moškim na podlagi anatomije pripiše večje sposobnosti za upravljanje in nadzorovanje vseh domen javnega in zasebnega življenja. Patriarhalnih odnosov ne moremo razložiti samo z nameni (dobrimi ali slabimi) posameznih moških in žensk, saj obstajajo tudi globoko v družbenih inštitucijah in navadah v družbi. V sodobnem času so odnosi med spoloma še bolj kompleksni, saj mnoge patriarhalne bitke ostajajo globoko skrite. Še vedno gre za prikrite vzorce obvladovanja. Moški pogosto nima osebnih teženj, da bi prevladal. Vendar sprejemljiva (ali celo od žensk zaželena) moškost vsebuje dominacijo, če je ta zmerna in ni nasilna. Enako idealna ženskost ni povsem pasivna, lahko vsebuje agresijo in iniciativo, da le ni usmerjena proti moškim. Fantke socializacija od najzgodnejšega obdobja sistematično oddaljuje od njihovega čustvenega sveta in jih potiska v predpisano podobo moškosti. Otroci, ujetniki ljubezni Sodobni moški spreminjajo svojo udeleženost v odnosih. Največje premike opažamo na področju očetovstva. S svojimi otroki vstopajo v bolj pristen, bližnji odnos. Istočasno pa opažamo pojav, ko je postalo očetovstvo “prostovoljna” kategorija. Za razliko od mater očetje niso deležni družbenega, moralnega pritiska, da to vlogo izpeljejo, če so si jo zadali. Za mnoge je dilema,...