Mož in oče – knjiga zate (Jesper Juul, Zavod Manami 2011)

Mož in oče – knjiga zate je natanko to, kar obljublja naslov. Osebni, angažirani, neposredni nagovor izkušenega očeta in dedka, namenjen sodobnim očetom, ki so se znašli v praznem prostoru med očetovsko vlogo, kakršna je bila nekoč in kakršno morajo šele razviti za prihodnost. Zgledov ni. Današnji očetje se morajo izumiti na novo. Jesper Juul ponuja podporo in novo perspektivo; loteva se niza aktualnih vprašanj od navezave med očetom in otrokom do tega, kako se zoperstaviti t. i. materinskemu šovinizmu ter dozoreti in »odrasti v moškega«. Kot mlad mož si pred posebno izbiro: odločiš se lahko, da boš spet odsoten oče, kakršnih je v zgodovini na kupe, ali pa da boš vzpostavil odnos s svojimi otroki – to pa pomeni, da boš ugotovil, kako te tvoji otroci silijo in spodbujajo, da kot človeško bitje rasteš in se razvijaš. Za večino od nas je družinska obveza, odgovoren in angažiran odnos do partnerke in do otrok, edina terapija, ki jo potrebujemo. Ne oziraj se torej po partnerkah, ki ti povzročajo najmanj težav, ampak po tistih, ki ti nalagajo »prave« težave, torej težave, ki jih najbolj potrebuješ za svoj nadaljnji razvoj. Biti odgovoren sam zase pomeni nositi odgovornost za to, kar govoriš, pa tudi za svoje vrednote, meje in čustva. Veliko tega ni tvoja last, veliko si prejel in prevzel iz tujih virov – od svojih staršev, šole in prijateljev. Kot odrasel človek se moraš sam odločiti, ali si boš vse to prisvojil in sprejel ali pa boš nadomestil z nečim drugim, kar ti je bližje in se ti zdi primernejše. Vsak moški se mora očetovanja naučiti sam. Cena: 25,00 € Strošek...

Uvodno poglavje iz “Mož in oče – knjiga zate” (J. Juul)

Uvod: očetje včeraj in danes   Preden se je oblikovala nova družina, družina, kakršno poznamo danes, so moški veljali za hranitelje svoje družine – bili so sicer poglavarji družine, v njeni čustveni infrastrukturi pa skoraj niso sodelovali. Takšna podoba očeta se je obdržala zelo dolgo – od konca srednjega veka do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Šele po letu 1960 – v moji generaciji – so se moški domislili, da bi lahko postali sestavni del svoje družine ter prevzeli skrb in odgovornost za svoj naraščaj – tako eksistencialno kot tudi emocionalno. Ne vem, ali obstaja generična razlaga za dejstvo, da bosta tvoj oče in ti veliko lažje postala glasbenika, če sta bila na primer glasbenika že tvoj praded in tvoj stari oče. Isto lahko ugotavljamo o očetovanju. V moji generaciji se je zgodilo naslednje: mi, ki smo se imeli za »nove očete«, sicer nikakor nismo želeli prevzeti obnašanja svojih očetov, kljub temu pa zavestno nismo niti poskušali v svojih družinah razviti in utemeljiti samostojne vloge, temveč smo si preprosto prizadevali posnemati matere. Kar so počele one, smo hoteli početi tudi mi, in tako smo se nenadoma soočili s povsem novimi nalogami. Začeli smo kopati in hraniti svoje otroke, jih previjati, jih pestovati in ujčkati, se z njimi igrati in hoditi na sprehod. Vse, kar smo počeli, pa je potekalo pod najstrožjim nadzorom mater. V naši zgodovini »odsotni očetje« niso bili ravno redko posejani. »Odsotni oče« je bil v mnogih generacijah izraz za osamljene patriarhe na čelu družinske strukture. Poskušali so biti očetje, tako da so v svojem domu prevzeli vodilno in odločilno vlogo, vendar so bili skoraj nevidni, saj so...