O našem projektu TREZNO O ALKOHOLU

Medijski zapisi o Familylabovem preventivnem projektu Trezno o alkoholu, ki smo ga zasnovali l. 2015 in ga odtlej redno izvajamo po osnovnih in srednjih šolah: Preventiva = zdravo samospoštovanje (Revija Jana, september 2017) Otroci ne marajo moraliziranja in pedagogiziranja (Dnevnik, 7. 7. 2017) Z otroki se iskreno pogovarjajte o tveganem pitju (Medicina & Ljudje, 13. 10. 2017) Kako naj otrokom pojasnimo, da je alkohol nekaj slabega zanje, če je celo državna himna – Zdravljica? (Siolnet, 1. 6. 2017)    ...

Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Zakaj je šola “beda”

Otroku slikamo šolo kot prostor, kjer bo luštno, kjer se bodo učili zanimive stvari, spoznali nove prijateljčke, učiteljice bodo krasne in vse bo super. A take šole ni. “Otrokom ne predstavljajte šole kot nekaj drugega, kar realno je. V šoli se bo dogajalo kaj zabavnega in družabnega, ampak bo tudi in predvsem delo,” staršem pred vstopom otrok v šolo na srce polaga Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami dela z otroci in družinami v šoli ter kot svetovalka pri Familylabu. Otrokom navadno rečemo: “Zdaj si velik, greš v šolo, nekaj novega bo prišlo”, kar je po besedah Barborič Veselove primeren odziv, saj predstavlja vstop v šolo prehod v novo obdobje, na kar so otroci ponosni. Težava nastopi, ko predstavimo otroku šolo kot prijetno institucijo, kar pa to nujno ni. “To je podobno kot prikazovanje zakonskega razmerja kot končnega produkta neskončne romantične ljubezni, kjer bo vse samo še lepše.” Prav tako ni primerno, da otroka strašimo z besedami: “Zdaj se začenja resno delo, konec je igre in veselja“. Tudi to ni realno, veliko bo treba sedeti in delati, se bo pa otrok marsikaj novega naučil in marsikaj novega počel,” razlaga Barborič Veselova.“Seveda bo še vedno veliko zabave, a se bo ta počasi umikala v popoldanski čas, kot je pri odraslih ljudeh.” Za prvošolčke je najbolj težko, da morajo sedeti Prehod iz šole v vrtec se pozna tudi po drugačni retoriki, ko učitelji govorijo, da je nek otrok priden, da dobro dela, kar je pogosto v nasprotju s predstavami staršev, ki so razočarani, ko ugotovijo, da šola ni takšna, kot so si predstavljali. “Šola je sistem, tako pri nas,...

Družine z najstniki – ko vzgoja odpove (Jesper Juul, Didakta 2009)

»Ko pridejo otroci v puberteto, lahko dobro vidimo, kaj nam je uspelo skupaj ustvariti. Skupaj smo namreč prišli do določene točke. Doslej smo starši sedeli na vozniškem sedežu in otroci so z nami sodelovali. Smo zadovoljni s tem, kar je nastalo? Večina staršev na žalost na tej postaji ni zadovoljnih, zato začnejo z nekakšno turbovzgojo, s katero želijo v zadnjih minutah popravili, kar se popraviti da. To je grozno – in nesramno. In ne deluje. Starši se potem sprašujejo: »Kaj pa naj storimo? Saj vendar ne moremo samo mirno in pasivno opazovati, kako počnejo naši otroci stvari, s katerimi se ne strinjamo. V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno: da vedo, da je na tem svetu človek – ali dva človeka –, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega človeka. Če imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko čudovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot učitelji, sedimo z rdečim svinčnikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali popraviti.«   VSEBINA: Prvi del Od vzgoje do odnosa Starši na poti sprememb Puberteta je dejstvo, ne bolezen Težave s komunikacijo: govorite iz srca in uporabljajte razum So meje potrebne? O pravilih in kršenju pravil Obdobje najstništva – razpetost med kulturo in naravo Otroci, šola, starši: življenjsko pomemben trikotnik Drugi del In kaj naj zdaj? Pisma Jesperju Juulu Odkrita komunikacija z najstniki Kazen po prekoračenju meje? Hladilnik je prazen: kako najti svojo pot Najstniki in alkohol Oče na prizorišče! Skupen dom ali hotel?...