Kako se pogovarjamo s svojimi otroki?

(Piše: Karolina Radovanovič)   V nekem eksperimentu na Norveškem so starši privolili, da se jih cel vikend, ko so doma s svojimi otroki, zvočno snema. Nato so – povedati je treba, da mukoma – poslušali svoje posnetke in sami ocenjevali kakovost svojih sporočil, namenjenim otrokom: 50% vsega, kar so izrekli, so ocenili za odvečno, nepotrebno oz. so priznali, da v resnici sploh ne mislijo tega, kar so izjavili; približno 20% sporočil so ocenili za škodljiva, celo grozljiva. Povedali so, da so to med drugim izjave, kakršnih so bili deležni od svojih staršev in za katere so si nekoč prisegli, da jih sami nikoli ne bodo izustili; okrog 20-30% povedanega se jim je zdelo v redu in povečini v skladu s tem, kar res mislijo. V kolikšni meri se starši zavedamo, kaj dejansko sporočamo svojim otrokom? Večina staršev se večino časa ne posluša oz. se ne zaveda, kako se pogovarjajo s svojimi otroki. V nadaljevanju bom navedla tri načine komuniciranja, ki so ne samo nepotrebni in dolgoročno neučinkoviti, ampak so tudi škodljivi v vsaj dveh pogledih: škodijo lahko tako našemu odnosu z otrokom kakor tudi otrokovemu samospoštovanju.   1. PODUČEVANJE (z odtenki moraliziranja): »Mami, a je to na sliki dedek?« »Ne, Peter, to je dedkov brat. V mlajših letih sta si bila zelo podobna. Le da je dedek vse življenje pridno delal, njegov brat pa je bil razvajen lump, veš, ni se mu ljubilo delati, samo zabavati se je hotel, pa ga nobena ni hotela in je ostal sam. Viš sine, tako se v življenju godi lenuhom!« Včasih si starši želimo izkoristiti iztočnico za to, da bi otroka mimogrede naučili...

Agresivne igre

Najin fantič bo kmalu star štiri leta. Ima veliko figuric Lego in Playmobil in z njimi se rad igra. Ni »težaven otrok«. Prijazen je, družaben in rad se igra, pravijo v vrtcu. Ko sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec, sta se s starejšim dečkom igrala, da streljata druge otroke s svojima pištolama (dvema palicama). Igra se mi je zdela nekoliko groteskna in po mnenju sem vprašala sosede in prijatelje. Mnenja so bila deljena: od »saj smo se mi tudi igrali kavboje in indijance, ko smo bili majhni, to je pa res čisto normalno,« do »tako se pa res ne sme igrati, naredi no kaj.«Včasih se sin igra, da strelja samega sebe in potem reče: »Zdaj sem pa umrčkal.« Včasih hoče, da bi se skupaj streljali. Kadar je jezen na naju, včasih oblikuje pištolo iz prstov in reče: »Pa, pa, pa.« Mimogrede, v vrtcu sem opazila, da to počne eden od drugih otrok (eden od t.i. problematičnih). Odločila sva se, da bova to ignorirala. Ko se igra, da je mrtev, meniva, da gre za nedolžno igro. Seveda nima nikakršnega odnosa do smrti in tudi po televiziji nikoli ne gleda nič strašnega. Zelo skrbno izbirava otroške programe in v njegovi prisotnosti nikoli ne gledava poročil. Tako je tudi pri družinah, ki jih obiskuje. Ampak pred kratkim sva morala poseči v igro. Igral se je, da je Lego možiček s Playmo mečem prerezal vrat Playmo možičku. Z možem sva se spogledala. »Oj, ubogi revež!« sem rekla. Najin sin je odgovoril: »Ampak saj je tat!« Fantiču sva povedala, da s tatovi ne delamo tako, ampak jih pošljemo v zapor. Potem je...

Nasilnih otrok je manj, kot mislimo, Korana Sutlič sprašuje J. Juula (Globus, 10. julij 2009)

Z J. Juulom se pogovarja Korana Sutlič (Globus, 10. 7. 2009) Jesper Juul, danski družinski terapevt z dvema bivališčema, hrvaškim in danskim, je zvezda družinske psihologije. Ena od njegovih knjig, »Kompetentni otrok«, je dobila status sodobne vzgojne biblije, njegov izdajatelj na Hrvaškem, založba Pelago, pa te dni izdaja njegovo novo strokovno delo, »Od poslušnosti do odgovornosti«, ki govori o težavah zastarelega šolstva. Juul je v času vojne prostovoljno delal z begunci in poučeval strokovnjake. Danes je na čelu mednarodne organizacije Familylab, posvečene izobraževalnemu in svetovalnemu delu s starši, ki deluje že v več evropskih državah, pa tudi na Hrvaškem. Jesper Juul s soprogo Suzano del leta preživi na svojem domu v Istri. Pogovarjala sva se o težavah mladih – o skinheadih, mladih bogataških voznikih, ki ubijajo na cesti, o odvisnosti od računalnikov. IMETI ALI BITI V Zagrebu smo doživeli več primerov boja med subkulturami mladih: skinheadi proti punkerjem, heavymetalcem ipd. … Nekateri so na žalost končali tudi kot žrtve. Zakaj mlad človek postane skinhead? Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad njimi obupajo, po navadi rekoč: »Vedno si bil grozen, zdaj si pa to tudi dokazal!« Gotovo so v Zagrebu tudi skinheadi, ki so odraščali v družinah, kjer je bilo vse normalno. Ne poznam zgodovine zagrebških skinheadov, ampak očitno je, da mladi vstopajo v tolpe, kadar so zelo prestrašeni in zelo nesrečni. Pripadniki skinheadov in drugih nasilnih skupin so v 90% primerov otroci, ki odraščajo v slabih razmerah, so pogosto zlorabljani verbalno in telesno, in v puberteti starši nad...

Halo, jaz sem veliko več kot moj problem, Vesna Vaupotič sprašuje J. Juula (Dnevnikov Objektiv, 21. 4. 2012)

Z Jesperjem Juulom se pogovarja Vesna Vaupotič (Dnevnikov Objektiv, 21. 4. 2012) Deklica je imela dobri dve leti in v vrtcu je večkrat ugriznila svojo sovrstnico. Starši ugriznjene so se pritožili in vzgojiteljica je deklico razglasila za problematično. Starše je poklicala na razgovor in jih pozvala, naj jo vendarle peljejo k psihoterapevtu. V Nemčiji je danes pri psihoterapevtu že vsak drugi otrok, je na nedavnem predavanju v Kopru staršem in pedagoškim delavcem povedal Jesper Juul, tudi v Sloveniji že dodobra poznan danski družinski terapevt in avtor številnih knjig, ki so v veliki meri revolucionirale naš pogled na vzgojo otrok. Trenutno je Juul eden izmed treh najbolj priznanih strokovnjakov za vzgojo otrok v evropskem prostoru, razkrije wikipedia. Zatem je Juul povedal, kaj je svetoval zaskrbljenim staršem »problematične« deklice. Naj jo izpišejo iz vrtca in najdejo takšnega, kjer bodo razumeli, da je pri dveh letih normalno, da otroci grizejo, da to ni bil problem deklice, temveč vzgojiteljev, ki na povsem normalno vedenje otroka niso našli pravega odgovora. Agresivnost je postala nova tabu tema v evropskem prostoru, tako kot je bila včasih spolnost, je dejal Juul in opozoril, da gradimo vzgojne in izobraževalne sisteme, ki izločajo agresivne otroke in jih pošiljajo v naročje psihiatrije. Agresivni otroci so nezaželeni v otroških vrtcih, v šolah in tudi v družini težko najdejo razumevanje. Toda če želimo biti psihično zdravi, trdi Juul, moramo imeti »prost dostop« do vseh naših čustev, nobeno čustvo ne sme biti prepovedano ali pregnano. Ali ni povsem naravno, da se bojimo nasilja? Nihče si seveda ne želi nasilja, toda odrasli pogosto zmotno enačimo agresivnost in nasilje. Zdrav otrok mora izraziti svojo jezo,...

Ko ni več hišnika

(Branko Gradišnik) Nekatere reči je treba zamolčati, ker tako veleva diskretnost. Nekatere druge je treba povedati, ker tako veleva odgovornost pred človeško skupnostjo. V svoji knjigi Otrok, družina in svet zunaj piše britanski začetnik objektnoodnosne teorije D. W. Winnicott: »V vsaki skupini otrok so takšni, ki imajo še kar dober dom, in takšni, ki ga nimajo. Seveda je prvim dom temelj čustvenega razvoja. (…) Ti otroci prihajajo v šolo zato, da nekaj dodamo njihovim življenjem – želijo se učiti. (…) Od njih se razlikujejo otroci, ki prihajajo v šolo z drugim namenom. Prihajajo z idejo, da bi jim šola lahko nudila tisto, česar jim doma niso zmožni dati. V šolo se ne prihajajo učit, ampak iščejo tu dom daleč od doma. To pomeni, da iščejo stabilno čustveno okolje, kjer bodo lahko izrazili svoja čustvena nagnjenja, skupino, katere del bi lahko sčasoma postali, to skupino pa morajo najprej stestirati, ali zmore prenesti agresijo in tolerirati agresivne misli. Kako čudno, da se dve tako različni skupini znajdeta v isti učilnici! Zagotovo bi moralo biti mogoče imeti dva različna tipa šole, pa ne po naključju, ampak načrtno zasnovana in prilagojena tema tako različnima si diagnostičnima skupinama.« Ko smo se po štirih letih vrnili iz tujine in je moj sin Klemen prišel prvi dan v šolo – v 7. razred mednarodnega oddelka OŠ Danile Kumar – se je usedel na edino prosto mesto poleg fanta, ki ga bom poimenoval s kratico B. (Podobno kot sem preimenoval še nekatere druge nastopajoče v teh zapisih.) Šele po nekaj dneh skupnega hehetanja in drezanja v klopi je postalo Klemnu jasno, da je bilo mesto prosto, ker...