Kaj pa šola?

(Tina Bregant) Sama sem bila vedno radoveden otrok. Včasih sem bila celo preveč radovedna in zato tudi »problematična«. Zavestno sem to problematičnost ohranila, saj se mi zdi vir novih spoznanj in še zabavno je. Morda me prav zato moti, ko vidim nastrojenost družbe do »nepotrebnih znanj« in da je šola nadloga in vir stresa, redko pa slišim in občutim veselje do znanja. Francoski zgodovinar in filozof Gauchet opozarja na izginjanje »libido sciendi« – veselja do znanja. Razlog vidi v zatonu humanistične nastrojenosti. Kadar naši možgani, ki so narejeni tako, da imajo radi ugodje, ob pridobivanju novih znanj občutijo radost, se nam šola zdi v redu, če ne pa … Hja, potem imamo učence, ki se kot megla vlečejo po šolskih hodnikih in spijo pri pouku. A dobri učitelji vidijo tudi v teh učencih potencial in možnost razvoja. Naj navedem kar trditev Chomskyja, da človek ni kar narejen, ampak nastaja.Ali poznamo kakšno čudežno pomagalo pri učenju? Pravzaprav poznamo. Radovednost kot stenj v sveči učenja Osredotočila se bom na delček nevroznanosti, ki se ukvarja z radovednostjo. Radovednost je zapleteno čustveno in miselno stanje, ki spremlja željo po učenju neznanega. Zanimivo, da v slovenščini, vsaj glede na spletno različico SSKJ, radovednost nima najbolj pozitivnega pomena. Je lastnost, značilnost radovednega človeka; želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti. V nadaljevanju lahko preberemo še babja radovednost, bolehati za radovednostjo. Če pogledamo z drugega zornega kota, vidimo, da je radovednost tista, ki poraja nove ideje. Iz nje izhajajo nova znanja in izumi. A. Einstein je dejal: »Nimam nobenih posebnih sposobnosti. Sem le strastno radoveden.« Preden si ogledamo vlogo radovednosti pri učenju, pa...

Vzgojite optimističnega otroka

(Špela Keber) Znanstveno dokazano starši lahko vplivamo na to, ali bo naš otrok odrasel v zadovoljnega človeka ali ne.Spoznanje, ki lahko osvobaja, a hkrati polaga veliko odgovornost na ramena staršev. Po zaslugi nevroznanosti in večletnih raziskav o možganih primatov in drugih živali smo spoznali, kako različni načini vzgoje vplivajo na možgane otrok. »Zdaj vemo, da lahko na milijone pomembnih trenutkov, ki jih otrok doživi s starši, ustvari sisteme in kemične procese, ki bodo otroku omogočili, da bo imel zelo bogato življenje,« je v uvodu v knjigo “Znanost o vzgoji” zapisala Margot Sunderland, direktorica oddelka za vzgojo in izobraževanje v londonskem Centru za duševno zdravje otrok. Pomembno prvo leto Človeški možgani so sestavljeni iz treh delov – iz prastarih plazilskih, sesalskih in racionalnih možganov. Z vzgojo in načinom odzivanja na otroka močno vplivamo na to, kateri del možganov bo najpogosteje aktiviran. Odločilna rast možganov poteka v prvih letih življenja, ko je končane kar 90 odstotkov te rasti pri človeku. Pri približno sedmih letih se ustvarjanje povezav v možganih upočasni. Nekateri novorojenčka zato imenujejo kar »zunanji plod«, saj je velik del otrokovih možganov še neizoblikovan. »Ko se otroci rodijo, imajo dvesto bilijonov možganskih celic, vendar je v zgornjih predelih možganov med njimi zelo malo povezav. Prav od teh povezav bo zelo odvisna čustvena in socialna inteligenca vašega otroka in prav nanje imate kot starši zelo velik vpliv,« razlaga Margot Sunderland. Ravno zaradi tega, ker večji del dojenčkovih možganov dozori šele po rojstvu, je prvo leto življenja za njihov razvoj izredno pomembno. Na povezave med celicami zelo vpliva okolje, v katerem otrok odrašča. Tako ljubeče in razumevajoče okolje spodbudno vpliva na razvoj...

Razvoj in vzgoja otroka z vidika nevroznanosti

(Tina Bregant) Nevroznanost je interdisciplinarna veda o živčevju, ki vključuje znanja s področja medicine, biologije, kemije, farmakologije in psihologije. Pogosto potrjuje in utemeljuje, kar intuitivno vedo dobri starši in vzgojitelji. Da bi imeli otroke radi in jih uspešno vzgajali, ni potrebno razumeti biokemičnih procesov, ki se dogajajo v glavi in telesu, koristno pa je poznati vzroke za določeno vedenje in vzgojne principe. Starševstvo namreč pomembno določa razvoj in nastanek biokemičnih sistemov osrednjega živčevja, ki otrokom že v otroštvu, pa tudi kasneje, v odrasli dobi, omogoča srečno in izpopolnjujoče življenje. Kaj so možgani? Možgani so želatinast organ, ki je skrit pod lobanjo v naši glavi in nam omogoča, da smo. Njihovo delovanje je kompleksno in zapleteno. Znani rek pravi: «Če bi bili človeški možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, bi bili mi tako preprosti, da jih ne bi mogli.«Povprečni človeški možgani tehtajo 1.400 gramov, kar je približno 2 odstotka telesne teže. Porabijo 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu. V možganih so različne celice: nevroni, ki so odgovorni za večino električnih impulzov, ter celice, ki nevronom omogočajo delovanje: astrociti, mikroglija, oligodendrociti. Njihov obstoj podpira srčno-žilni sistem. V odraslih možganih je 100 milijard nevronov, kar je enako ali celo večje številu zvezd v Rimski cesti. Število možnih povezav med možganskimi celicami pa verjetno presega število vseh delcev v vesolju. Polovica človeškega genoma, približno 12.000 genov, je namenjena možganom in njihovemu delovanju. Možgani omogočajo nadzor telesne temperature, tlaka in dihanja ter sprejemanje informacij iz okolja s pomočjo čutil in telesne aktivnosti. Z možgani mislimo, sanjamo in čustvujemo. Možgani aktivnosti nadzorujejo, usmerjajo in koordinirajo. Sposobni so tvorbe novih načinov...

O joku in separaciji

(po “Znanost o vzgoji”) Na stisko ob ločitvi se otroci večinoma odzovejo z jokom in oklepanjem staršev, le-ti pa pogosto ne vedo, kako naj bi reagirali, da bi ločitev kar se da olajšali. Običajno slišimo celo vrsto nasvetov – od tistih, ki pravijo, naj se otrok pač pošteno zjoka in da se bo že navadil, do tega, da otroka, ki še ni pripravljen na ločitev, še ne vpišemo v vrtec. Ker pa je situacija v vsaki družini zelo specifična, je težko dati nasvete, ki naj bi veljali za vse.V tem članku ponujamo v branje nekaj povzetkov nekaterih zanimivih znanstvenih spoznanj na temo joka in separacije, ki bodo objavljeni v knjigi Margot Sunderland: Kaj bi morali vsi starši vedeti o vzgoji . Knjiga, ki povzema več kot 800 študij s področja nevrologije, razvojne psihologije in sorodnih ved, bo konec januarja 2009 izšla v slovenskem prevodu pri založbi Didakta. Ločitvena stiska Ločitvena stiska se ponavadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki doživljajo že prej, pri nekaterih pa v takšni ali drugačni obliki traja do petega leta ali še dlje. Obdobje ločitvene stiske je čustveno naporno tako za otroke kot tudi za starše, vendar pa obstajajo načini, kako lahko ločitveno stisko in njeno doživljanje olajšamo. Ena od možnosti je zagotovo ta, da je otrok ločen od staršev le, ko je to res nujno potrebno. Če opažamo, da je otrok težko ločen od nas, lahko poskušamo poiskati način, da je čas, ki ga preživi proč od staršev, čim krajši, vse dokler ne vidimo, da je otrok pripravljen na vrtec oz. varstvo. Ker pa v nekaterih okoliščinah...

Možgani so mišica, ki jo je treba krepiti

(Ranka Ivelja) V zadnjih desetih ali petnajstih letih se je možganoslovje zelo razvilo. Številna spoznanja nevrologov na nov način osvetljujejo vprašanja, ki zadevajo proces učenja in poučevanja – tisto področje, ki mu je po mnenju kritikov nedavno predstavljene bele knjige o izobraževanju namenjene neupravičeno malo pozornosti. Tim Burns, nekdanji dolgoletni učitelj v ameriških javnih šolah in sodelavec inštituta za študije o odvisnosti od drog in alkohola na univerzi New Mexico, poskuša spoznanja nevrologov smiselno vključiti v šolsko prakso in tako narediti pouk bolj učinkovit pa tudi bolj zadovoljujoč.Učitelji, pravi, lahko bolj uspešno poučujejo, če poznajo zakonitosti razvoja spoznavnih sposobnosti otrok, njihovih »možganov, telesa, duha in srca«. Kako to početi, učiteljem praktično predstavlja v delavnicah po vsem svetu. V Ljubljani – obiskal jo je na povabilo ravnateljice mednarodnega oddelka na OŠ Danile Kumar Irene Šteblaj – mu je prisluhnilo blizu 80 učiteljev in učiteljic iz Slovenije, Hrvaške in Aten. Tim Burns je avtor številnih knjig, med drugim Brain Basics and Beyond; Our Children, Our Future in The Brain in Motion. Nevrologi so se v zadnjih desetletjih dokopali do številnih spoznanj, ki bi lahko koristila učiteljem oziroma šolskemu delu. Pa je šola sploh dovzetna za ta spoznanja? Tako bi rekel: dobra novica je, da mnogi učitelji že zdaj ravnajo z otroki na možganom prilagojen, prijazen način. Toda res je tudi, da veliko šolskih praks ni skladnih s spoznanji o delovanju možganov otrok, zaradi česar ti pač slabše delujejo. Dobro bi bilo torej, da bi se učne metode spremenile. Na primer: nevroznanstveniki so z raziskavami potrdili, da gibanje zelo pozitivno vpliva na delovanje možganov. Gibanje pripravi možgane na učenje in jih v...