So konflikti res nekaj slabega?

(Pišejo: Nada Polajžer)   Mnogi starši se bojijo, da se v njihovi družini »preveč kregajo«. Sprašujejo se, ali je z njimi in njihovimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz (bolj ali manj nezavednega) strahu pred tem, da nas drugi ne bi imeli radi, in bolj racionalne zavesti, da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, lahko zelo pokvarijo odnose, ki so nam najpomembnejši – s partnerjem in z otroki. Sodobne družine imajo na voljo malo časa, ki ga lahko prebijejo skupaj, zato si ga nočejo kvariti s prepiri. Vse to so razlogi, ki nas napeljujejo, da probleme rajši pometamo pod preprogo. V družinskem kontekstu je konflikt preprosto spopad dveh različnih potreb dveh različnih ljudi, ki živita skupaj – nič več in nič manj. Ker smo družinski člani med seboj različni po starosti, spolu, interesih in še marsičem, so v resnici neizbežni in nujni za rast in razvoj odnosa, za spoznavanje sebe in ljudi, ki jih imamo radi. V preteklosti si otroci niso upali izpostavljati lastnih potreb, zato tudi niso vstopali v odkrite konflikte z odraslimi. Danes ni več tako. Danes lahko starši konflikt z otrokom razumemo kot znamenje zaupanja – v konflikt s starejšim in močnejšim si upa vstopiti zato, ker ve, da s tem, ko izraža sebe, ne spravlja v nevarnost odnosa z nami. Da bi nam reševanje konflikta v resnici prineslo olajšanje in nova spoznanja, nam je lahko v pomoč nekaj temeljnih načel: Poglejmo na konflikt kot spopad dveh enakovrednih oseb, ki se vzajemno spoštujeta in iščeta rešitev. Ne obtežimo ga s smrtno resnostjo, zelo dobrodošlo je, če zmoremo v proces vnesti kanček...

Mora dobra mama res vse potrpeti?

(Karolina Radovanović) Mama najstniške hčere cele dneve posluša o hčerini zaljubljenosti. Izve veliko podrobnosti, ki jo, iskreno povedano, sploh ne zanimajo. Poleg tega se zgodba neštetokrat ponavlja, kar jo že dolgočasi. Hkrati ima zadržke do fanta, vendar si jih ne upa izraziti. Ko jo vprašam, zakaj hčeri ne pove, da ji ne paše toliko se pogovarjati o tej temi, naletim na začuden obraz. »Kako naj je ne poslušam? Saj je vendar moja hči! Kaj si bo pa mislila, da je lastna mati ne more poslušat?« ipd. Nazadnje prideva do njenega temeljnega prepričanja: »Mama mora tudi kdaj potrpeti!«.To je primer pogoste miselnosti v naši družbi, tako imenovane cankarjanske matere. Gotovo se je spomnite, kako ponižno kuha kavo za svojega Ivana, ki jo sicer zavrne, a se potem še leta biča zaradi občutkov krivde. Nekatere današnje mame so podobno prepričane, da mama pač mora narediti vse za svojega otroka. Kar sicer včasih ni lahko, a »dobra« mama zna potrpeti – in to z nasmehom na obrazu! Takšne »dobre« mame so prepričane, da je njihovo trpljenje odraz čiste ljubezni do otroka. Vendar se motijo. Ko mama (ali katerakoli druga oseba) v odnosu zataji sebe in ne poskrbi za svoje potrebe, pošlje otroku več pomembnih sporočil: – S svojim zgledom uči, da lastne meje niso pomembne, temveč je pomembnejše biti drugim na uslugo. – Ne izkoristi priložnosti, da bi z zgledom in ustreznimi besedami pokazala, kako varovati svoje meje in se postaviti zase. (»Vidim, da ti je pomembno pogovarjati se o trenutnem počutju, vendar se meni ne paše toliko pogovarjati o tem. Ti pomagam razmisliti, s kom bi se še lahko pogovarjala?«) –...