Kako preživeti cunami otroških želj, ne da bi obubožali?

(Piše: Darja Barborič Vesel)   Približno takrat, ko začnejo trgovci okraševati izložbe in trgovine z novoletnim kičem, začnejo naši najmlajši, pa tudi tisti večji, pisati pisemca dobrim možem. Starši, stari starši, tete, strici in vsi, ki imamo možnost, da jim pri tem pomagamo, pa začnemo „vohuniti“ za otroškimi željami, razmišljati, kaj bi jih osrečilo in kaj od tega nam finančno stanje še dopušča. V času, ko vsak evro še kako šteje, je razmislek dostikrat grenak. Želimo si osrečiti otroke, hkrati pa so naše možnosti pogosto tako omejene, da namesto radosti in dobre volje čutimo zgolj stisko. Še zlasti, če darilo naposled niti ni sprejeto z navdušenjem, kakršnega bi si želeli. Ne pozabimo, da je ključna beseda – dar. Darilo, tudi če je za otroka, je vredno predvsem toliko, kolikor upošteva človeka, ki mu je namenjeno. Tako je za odraslega pogosto dragoceno tudi darilo, ki je v bistvu uporabno, a si ga sami, ker je predrago, ne bi mogli privoščiti. To je uporaben način razmišljanja, kadar obdarujemo odrasle, včasih tudi najstnike, pri otrocih pa se ne obnese dobro. Kar predstavljajmo si petletnika, ki pod jelko najde razkošne zimske škornje, ali devetletnico, ki ji je Božiček naklonil volneno smučarsko perilo. Najstnika bi vsaj prvo utegnilo osrečiti, otroka pa bosta najbrž pogoltnila cmok. Največ je vredno premišljeno darilo. Takšno, ki daje vedeti, da vemo, kaj je otroku pri srcu, kaj rad počne, kaj ga navdušuje ali navdihuje. To je lahko karkoli, od filmskega abonmaja za mladega filmofila, do zbirke plastičnih dinozavrov, roza kompleta s šminkami ali pač dobro čokolado. Cena otroku ni pomembna. Pomembno je, da zapravimo toliko, kot lahko za darilo...