Pustimo obroku dihati!

Skupni obrok, ponavadi kosilo, je v življenju vsake družine iz mnogih razlogov zanimiv čas. Kuhati in streči hrano ljudem, ki jih imamo radi, je opravilo z mnogimi pomeni. Večina, ki redno kuha, ve, kako občutljivi s(m)o kuharji za kritiko, pa ne glede na to, ali je očitek v tem, da je hrane preveč ali premalo ali da je napačnega okusa. Hrana, ki jo postrežemo družini, še posebej pa otrokom, je v mnogih pogledih neposreden simbol ljubezni in skrbi. Zato smo veseli, ko hrano cenijo, in žalostni, ko jim ni všeč ali je celo nočejo niti pokusiti. To pomeni, da se za mnogimi spori, ki se odigravajo za mizo med skupnim obrokom, skrivajo razlogi, ki nimajo neposredne zveze z jedjo. Toda ker na mizi leži hrana, ta kljub temu pogosto pristane v središču družinskih prerekanj. Včasih je spor tudi dejansko povezan s hrano in prehranjevanjem. Vsak starš si želi, da bi bili otroci zdravi. Zato nekateri poskušajo zelo dejavno nadzirati, kaj otroci jejo in pojejo – od grižljaja do grižljaja, od obroka do obroka. Tako na primer vztrajajo, da otrok najprej poje meso in zelenjavo – ali da do kraja počisti krožnik – in si s tem prisluži pravico do sladice ipd. Če svojo starševsko odgovornost razumete na tak način, si hitro nakopljete na glavo kup dela, skrbi in sporov. Mnogi odrasli z leti kar pozabimo, kako prefinjen in nežen okus imajo otroci, pa tudi apetit. In potem se čudimo, ko mali na lepem ne želi več niti videti korenja, ki ga je doslej imel najrajši na svetu – in iščemo in brskamo za vsemi mogočimi razlagami, ki običajno nimajo...

Hura, gremo jest! (Jesper Juul, Didakta 2012)

Knjiga obravnava aktualno problematiko družinskih obrokov, s katero se v vsakodnevnem življenju srečujejo starši in otroci. Poudarja, da je dober obrok spretno odmerjena mešanica dobre hrane, skrbi, truda, bližine, estetike, čutnega doživetja ter spontanih osebnih občutkov in razpoloženja. To pomeni, da se razumevanje, kaj je uspešen obrok, bistveno razločuje od družine do družine. Nekateri jejo, da bi živeli, medtem ko drugi živijo, da bi jedli. V knjigi se avtor sprašuje naslednje: • Kaj je dobra hrana – in kaj dober obed? • Kako z otrokom v kuhinji? • Kako se vesti za domačo mizo – in kako v restavraciji? • Kaj storiti, ko so otroci izbirčni? • Kaj tedaj, ko nočejo jesti ničesar – ali pa bi jedli vsak dan enako? Razmišlja tudi o hitri hrani in o slabi hrani, o prepiranju med jedjo, o debelosti, o sovraštvu do zelenjave, o najstnikih za mizo in o drugih večnih »biserih«, ki spremljajo družinske obede.   Za pokušino: odlomki iz knjige Hura, gremo jest!   Založba: Didakta, 2012 Cena: 24,99 € Prevajalec: Ivana Gradišnik Št. strani: 130 Vezava: broširana Format: 230 x...

Različni ljubezenski napoji

(Maša Ogrizek)   Prehranjevanje oziroma obedovanje ni zgolj naravni proces, ki zadovoljuje naše fiziološke potrebe, ampak se vanj vpisujejo tudi številni družbeni, psihološki in simbolni pomeni. Feministična teoretičarka Rosalind Coward je v eseju “Skupen obed”, objavljenem sredi osemdesetih let v knjigi Ženska želja, zapisala: “Hranjenje se zdi popolnoma naravno – kot dihanje, nujen del našega preživetja. Zato si je težko predstavljati, da poleg hrane zaužijemo še veliko več. (S čimer ne mislim konzervansov.) /…/ Kdo kuha, kdo postreže, kaj postreže, v kakšnem vrstnem redu in v kakšnih količinah, vse to so prakse, ki jih določa njihov družbeni pomen.” Tudi Jesper Juul, priznani družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji, se strinja, da hrana ni le živilo, ampak veliko več. Trdi celo, da je “hrana, gledano s psihološkega vidika, najbrž najmogočnejši, najmočnejši simbol ljubezni”. Zato je prepričan, da je najhitrejši način, da terapevt izve, kaj se v družini dogaja, če jo opazuje pri skupnem obedu. “Podobno, kot je treba pare vprašati o denarju ali seksu, pa bomo v hipu vedeli, kaj se dogaja.” A skupen obed ne ponuja dragocenega vpogleda v življenje družine le terapevtom, ampak tudi staršem. Zato se zdi Juulu pomembno, da družina vsaj občasno skupaj sede za mizo. “Če nimamo časa vsak dan, potem obedujmo skupaj vsaj dvakrat ali trikrat na teden. To je še posebej pomembno, ko otroci pridejo v puberteto. Za starše je to izjemna priložnost, da opazujejo, kako se imajo posamezni člani oziroma kako funkcionira družina kot celota, saj se stanje spreminja iz dneva v dan.” Redno druženje za mizo pa je po njegovem dragoceno tudi zaradi sprotnega prebavljanja konfliktov. “Količina konfliktov v...

Družinski obroki ne hranijo le telesa, Tina Nika Snoj se pogovarja z J. Juulom (Jana, 17.4.2012)

Intervju z Jesperjem Juulom, ki ga lahko preberete s klikom na spodnje linke, je nastal ob njegovem predavanju z naslovom “Hura, gremo jest”, ki smo ga organizirali aprila 2012 v Kopru. PDF izvirne objave v reviji Jana: >> Intervju z Juulom – 1. del (Družinski obroki ne hranijo le telesa) >> Intervju z Juulom – 2. del (Družinski obroki ne hranijo le telesa) >> Intervju z Juulom – 3. del (Družinski obroki ne hranijo le...

“Konflikti, ki se bijejo okrog hrane, so redkokdaj povezani samo s hrano«, Ivana Gradišnik

Novinarka in prevajalka – nedavno je prevedla knjigo danskega strokovnjaka Jespera Juula, ki govori o prehranski vzgoji – je soustanoviteljica slovenske veje Familylaba, organizacije, ki skrbi za vzgojo o vzgoji. Postavili smo jo pred nekaj konkretnih izzivov, s katerimi se starši in pedagogi med obroki dnevno srečujejo. Odgovori in njene rešitve so sveži in izzivalni – a hkrati tako enostavni. Sprašuje: Matic Pavlič Starši in pedagogi so pri »prehranski« vzgoji vedno bolj zbegani in zmedeni – in to kljub temu, da ji posvečajo več pozornosti (večinoma pa tudi časa in energije) kot nekdaj. Zakaj ta negotovost? Težko je ne biti negotov v svetu, kjer je vse dovoljeno, vse je na voljo, ni pa enotnih navodil, kaj od vsega tega je »prav«. Po drugi strani pa pritisk na starše, da naj bi otroku vselej omogočili najboljše, ga opremili z najboljšo možno popotnico za življenje, še nikoli ni bil tako neznanski. Se pravi po eni strani neskončnost izbire – in zato toliko večje breme odločitve – po drugi zahteva po nezmotljivosti. Frustracija mnoge res hromi. S hrano je pa še sploh težko, ker je tako primarna in čustveno »obremenjena«. In pritisk se začne že takoj po rojstvu, če ne celo že prej, med nosečnostjo. Zdi se, da odrasli zaradi vedno večje obremenjenosti z vzgojo na otroke gledajo kot na objekt. Naš bo odličnjak, naš bo vegetarijanec, naš bo igral flavto… Kako spremeniti ta projektni pristop? Tudi taki pristopi so plod najboljših starševskih namenov, o tem ni dvoma. Vsi si želimo, da bi bili naši otroci uspešni, zdravi in srečni. Težava je v tem, ker otrok, ki je »projekt«, ni zares uzrt...