Če tebe ni zraven, so čisto normalni

A vam je kaj znana situacija? Vikend je. Vsi skupaj ste doma. In mulci so nemogoči. Nekje vmes mož reče: “Če tebe ni zraven, so čisto normalni.” Priznam, da mi gre ta stavek vedno blazno na živce. Kot prvo, zakaj se, če smo skupaj, ves čas obešata po meni in tečnarita in me hočeta dat na pol? Zakaj niti na WC ne morem v miru? Kot drugo, kje sem falila v vzgoji, da sta z njim ‘čisto normalna’? Kot tretje, zakaj za vraga se on lahko zlekne pred TV in se otroci zleknejo k njemu ali pa vzamejo igrače in se igrajo zraven na tleh? Če jaz samo pomislim, da bi pobrskala po računalniku, že oba lezeta po meni … In kot zadnje, v bistvu mu sploh ne verjamem. To reče samo zato, da me spravlja ob živce. Do danes. Nekaj sem bolna. Odvijal se je zgornji scenarij pa sem izkoristila sekundo njune nepozornosti in s skodelico kave ušla v njuno spalnico. Zaprla vrata za sabo. Se skrila v kot za posteljo. Vsaj 5 minut, da v miru spijem kavo … In zdaj že pol ure sedim tu, v miru in tišini, in poslušam, kaj se dogaja v dnevni. Nič! Tišina. Mir. Vsake toliko čisto skuliran glas moje hčerke ali mojega dragega, vmes smejanje na ves glas od tamalega … Kje je zdaj vsa tista tečnoba izpred pol ure? Kako? Zakaj? Nič ne štekam 🙂 Sabina...

Očetje se morajo izumiti na novo

(Z Jesperjem Juulom se pogovarjata Klavdija Miko in Živa Slokan, Ona 17. 05. 2011)   Na vidiku je novo očetovstvo. Jesper Juul, družinski terapevt, je že pred dvajsetimi leti govoril o drugačnem moškem. Takšnem, ki ni samo fizično navzoč, ampak tudi čustveno vpleten v družinsko življenje. Takšnem, ki išče starševsko identiteto, drugačno od materine. V najnovejši knjigi Mož in oče – knjiga zate črpa modrosti tudi iz lastnih izkušenj. Predstavil jo je na predavanju Flegma fotr, ki ga je organiziral Inštitut za sodobno družino, nosilec projekta Familylab Slovenija. Jesper Juul je izkušen oče in dedek. Ve vse, no, skoraj vse, kar bi moral vedeti sodoben moški o partnerstvu in očetovstvu. Pa tudi to, kako ostati kul.   Se tudi vam zdi, da so spremembe edina stalnica v našem življenju? Kako vam uspe ostati kul? Kaj vem, morda zato, ker se poklicno moram odzivati na spremembe. Zame niso presenetljive. Edina reakcija nanje je, da se staram. To me ne moti. No, ali ko se po šestih mesecih vrnem na Dansko in ugotovim, da supermarketa, kjer običajno nakupujem, ni več. A večinoma v spremembah uživam. V družinskem življenju se obrača na bolje. Poudarjate, da z ženskami nekako ni nič narobe, današnji moški so se znašli v praznem prostoru in morajo na novo opredeliti vlogo partnerja in očeta. Vaš sin ima 37 let. Ali razume vzgojo popolnoma drugače kot vi? Desetkrat boljši je od mene. Od prvega dne svojega očetovstva je bil del sinovega življenja. Ni bil le pomagač. Jaz sem bil. Pomagal sem njegovi mami. To je velika razlika. Vidim dosti mladih očetov, ki se zelo trudijo najti lastno identiteto. Bojijo se...

So sodobni očetje poženščeni?

(Piše: Ivana Gradišnik) Blazno mi gre na živce, kako so današnje generacije mladih očetov grajane in omalovaževane. Z vseh mogočih podijev, resničnih in virtualnih, se pridušajo dušebrižniki, ki v »sodobnem očetu«, ki se briga za svoje otroke, vidijo skorajšnji propad civilizacije. Samo v zadnjem mesecu sem poslušala vsaj tri predavanja, kjer je z odra treskalo in grmelo na račun »pomehkuženih očetov«, in moj občutek je, da je odpor vse večji. Da bo jasno: ne rečem, da se mi zdi v svetu okrog mene vse lepo in krasno, sploh ne. Prepričana pa sem, da za današnje klavrne razmere in še bednejše napovedi prihodnosti niso krivi moški, ki so v zadnjem desetletju ali dveh sklenili, da hočejo biti udeleženi v čustvenem življenju svoje družine. Kar zadeva mene, je to korak naprej – ne znamenje prihajajoče kataklizme. Ampak v bistvu me naraščajoča odpor in kritika, ki se usmerjata v »novodobne očete«, ne bi smela presenečati. Kdorkoli je v zgodovini človeštva kdaj dvignil glavo in se uprl tradicionalnim aksiomom – še vsak jih je dobil po »gobcu«. To je pač »kolateralna kazen«, ki spremlja emancipacijo. Komur pride na misel, da ima v življenju pravico do takšne ali drugačne enakopravnosti ali enakovrednosti, na družbenem parketu pač ne bo doživel aplavza, ampak kritiko, odpor in zasmehovanje. Ženske smo to (večinoma) že dale čez, otroci (deloma) tudi, zdaj pa je le prišel čas, da se emocionalno osamosvojijo tudi moški. Ko rečem emancipacija, ne mislim na ekonomsko ali politično enakopravnost, temveč na čustveno in eksistencialno enakovrednost. Glede tega smo bile ženske vselej v prednosti. Medtem ko so se moški kruhoborci udinjali takšnim in drugačnim gospodarjem »tam zunaj«,...

Vodstvo in moč

Jesper Juul   Kot družinski terapevt pogosto srečujem ljudi, ki za večino konfliktov v družini krivijo strukture moči in boj za oblast. Čeprav sam moči ne bi hotel pripisovati tako osrednjega pomena, pa vendarle ni dvoma, da igra prav moč v družini veliko vlogo, in sicer tako za tiste, ki jo imajo v rokah, kot za tiste, ki so ji podrejeni. Ker vsaka družina potrebuje vodstvo in ker vodstvo samo po sebi nujno zahteva določeno moč, se mi zdi smiselno, da se enkrat temeljiteje spoznamo s pojmom moči in si ogledamo nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim lahko pripišemo odgovornost za to, da se danes toliko ljudi boji vodstvene vloge v družini. Govorimo lahko o dveh vrstah moči. O moči posameznika nad lastnim življenjem in o moči nad življenjem drugih. Prva moč odločilno vpliva na kakovost našega življenja. Če imamo občutek, da na določene okoliščine nimamo nobenega vpliva, trpimo. Posameznik je lahko – hote ali nehote – reduciran na vlogo žrtve, in prav ta vloga najbolj ovira blagor in zdravje posameznika. Zaradi svoje preteklosti imamo različne predispozicije, zato se na vlogo žrtve tudi različno odzivamo. Nekateri so imeli v otroštvu toliko pozitivne spodbude, da v odrasli dobi za nobeno ceno ne bodo pristali na vlogo žrtve, medtem ko so drugi doživljali take izkušnje, da so danes negotovi in nemočni, če od njih pričakujemo, da sprejemajo odločitve in  odgovornost za svoje življenje. Spet tretje pa so v otroštvu tako zatirali, da so pozneje postali t. i. kljubovalci, ki rinejo z glavo skozi zid in vsemu in vsakomur rečejo ne, pa vendar ne zmorejo z vsem srcem sprejeti ne sebe in ne...

Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate, smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok. Z Jesperjem Juulom se je pogovarjala Klavdija Štajdohar (BabyBook, december 2012)   Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli...