Očetje v bitki za enakovrednost

(Piše Ivana Gradišnik) Ko se kakšna tako ali drugače hendikepirana družbena skupina ali, bolje rečeno, njen progresivni del odloči, da se bo emancipirala, se večinsko mnenje okrog nje vedno silno vznemiri. V dejanjih in izrazih osamosvajanja predrznih upornikov zoper status quo večina uzira napoved kar najbolj strašne, katastrofične prihodnosti. Tako je vedno bilo in najbrž tudi vedno bo. Ženske smo to doživele že večkrat v zgodovini, nazadnje menda najbolj očitno in silovito pred dobrimi sto leti, ko so se naša emancipatorna prizadevanja strnila v gibanju sufražetk. Danes se vsakega 8. marca po Facebooku sicer vrtijo samo še replike starih letakov in plakatov, ki jih prešerno delimo zato, da se jim posmehujemo in vzvišeno vihamo nos nad primitivizmom, nevednostjo in kratkovidnostjo tistih, ki so človeštvo tedaj svarili pred neizogibno kataklizmo, če bi ženske res dobile splošno volilno pravico. Z današnje perspektive komične grožnje, da bodo matere, če se jim bo dovolilo oditi na volišče, med drugim recimo zavrgle in pomendrale svoje otroke, se nam zdijo smešne. A takrat se jim niso smejali. Ženske, ki bi rade počele še kaj več od kuhanja, čiščenja in zagotavljanja potomstva svojim modrejšim, bolj vrlim in sposobnejšim moškim, so se zdele vrhunec egoizma in sebičnosti, če ne kar norosti. Časi Dickensa? Ko so nekaj podobnega začeli pred nekaj desetletji izvajati otroci – danes jim pravimo milenijci -, je njihove starejše ter domnevno modrejše in bolj vrle predhodnike to spravilo v podoben obup. Raziskava za raziskavo (pod vodstvom babyboomerjev) je dokazovala, da nas čaka nov družbeni propad, kajti ti otroci, ki se na lepem vse bolj množično ne doma ne v šoli niso več držali tradicionalnega...