Lepši svet se začne v lastnem domu

(Piše: Karolina Radovanovič)   Včasih se starši o svojih otrocih pogovarjajo na način, kot bi tekmovali med seboj na temo »čigav otrok je hujši«: »Tako mi gre na živce, samo po mobitelu čveka in ždi pred računalnikom!« »Popolnoma neodgovorna in sebična je, niti smeti se ji ne ljubi odnesti v kanto!« »Tako je len, da se mi meša! Knjige niti odprl ne bo, pa če mu stokrat rečem …« Sodobno pritoževanje čez otroke se začne že zgodaj. Že dojenčki se nekaterim staršem zdijo sitni, ker ponoči ne spijo. Malčki dostikrat ‘nič ne jejo’, za nekatere pa so ‘premalo socializirani’. Predšolski otroci ‘izsiljujejo in iščejo pozornost’ in so tako ali tako preveč živahni. Tam nekje do najstništva otroci že pogrnejo na celi črti in marsikateri njihov korak v smeri osamosvajanja je pospremljen z očitki in izgubo zaupanja. Zakaj je tako popularno črniti svoje otroke pred drugimi? Se na ta način starši medsebojno potolažijo, da se ne čutijo osamljene, če otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj? Morda gre za še eno disciplino nacionalnega športa, ko je lažje jamrati čez druge (državo, politike, delodajalce, nogometne sodnike, sosede itd.), kot prevzeti odgovornost za svoje življenje? Če ne znamo poskrbeti zase, je najbolj udobno za svoje slabo počutje okriviti drugega. Otroci tako hitro postanejo tarča naše slabe volje. Najhujši strup za otrokovo samospoštovanje je občutek, da je staršem v breme. Vsaka beseda in celo misel, ki rabi temu, da otroka ocenjujemo in primerjamo kot predmet, pekoče zaboli. Tudi če otrok tega ne pokaže – ali kadar mislimo, da nas ne sliši, ne razume, in celo kadar spi – s tem zastrupljamo svoj odnos z otrokom...

Med doslednostjo in odgovornostjo

(Piše: Mojca Grešak)   Mama se je z osemletnim sinom odpravila na izlet v bližnje hribovje. Že doma je vrgla v avto palice, čeprav jih fant ni hotel. »Za vsak slučaj, kaj pa če si premisli,« je pomislila, kot pač vse skrbne mamice na tem svetu rade pomislimo. Ob vznožju hriba mu jih je ponovno ponudila in mali jih je tokrat sprejel. Na poti navzdol pa jih na lepem ni več hotel nositi, češ da jih itak ni hotel vzeti s sabo. Začel je jokati, kričati in cepetati, mamo pa zmerjati, zakaj da ga je prisilila, da mora nositi gor in dol te »butaste palice«… Kako reagirati?   a) »DOSLEDNA« različica: »Ne, sam si jih vzel in jih boš sam tudi nosil!« Bolj ko je mama to poudarjala, bolj je deček postajal besen. »Ne bom več poslušala, kako se mi dereš na ušesa! Lahko pa palice pustiš tukaj – jih bo pač vzel kdo, ki jih bo znal ceniti.« Dečku rešitev seveda ni dišala in je še močneje jokal in besnel. Mati se je počutila nemočno, bila je jezna, otrok pa tudi. Bil je enako prepričan v svoj prav kot mama in oba sta vztrajala pri svojem. Mati je želela biti »dosledna« z namenom, da bi se otrok naučil sprejemati posledice svojih odločitev. Otrok pa je bil – v nejasnem dvomu, ali je to sploh res bila njegova izbira – zvest svojim občutkom, ki jih pri svojih letih ni znal izraziti z besedami.   b) ODGOVORNA različica: Mama bi lahko počepnila k njemu in ga vprašala: »Kaj te tako jezi? To, da moraš nositi palice tudi navzdol, ali to,...