Sem dovolj dober starš?

(Piše: Viktor Jovanoski)   Naloga staršev je omogočiti otroku razvoj v samostojno osebo, ki bo skozi svoje življenje polno razvila in izrazila svoje zmožnosti. Naša dejanja v odnosu do otrok dan za dnem dodajajo kamenček v mozaik, ko si otrok postopoma oblikuje svojo osebnost in razumevanje sveta okoli sebe. Najpomembneje je, da se otroci največ in najhitreje učijo z zgledom in da smo najmočnejši zgled – starši. Pri tem ne gre za neposredno kopiranje, temveč za vzorce, ki jih v odraslosti prepoznavamo kot znane in zato privlačne. Zato je pomembno, da se starši vprašamo, kakšen zgled dajemo svojim otrokom. Če smo do otroka grobi in neprijazni, ko od njega kaj zahtevamo, bo tudi otrok do nas ali do drugih v podobnem položaju prav tak. Če starši pogosto prelomimo obljubo do otroka, potem tudi otrok ne bo resno jemal svojih obljub do nas. Oblika komunikacije, kakršna se vzpostavlja med nami in otrokom, mu bo postala domača in bo zato po njej pogosto posegal – in to velja tudi za agresijo, vpitje, kritiziranje, umikanje, zmerjanje ali manipulacijo. Nekateri primeri vzorcev, ki se prenašajo, do otroka niso neprijazni, pa vendar ne prinašajo (vzgojnih) rezultatov, kakršne smo si obetali. Nekateri starši na primer menijo, da morajo za otroka žrtvovati ves svoj čas, vso svojo energijo, svoje neizpolnjene sanje – dobesedno svoje življenje. Vse to s plemenitim namenom, da bo otroku »bolje, kot je bilo meni«. Toda običajno dosežejo nasprotno. Otrok se pač uči iz starševskega zgleda in tako začne tudi sam zanemarjati svoje sanje, potrebe, meje, svojo samorealizacijo. Žrtvuje se za druge. Pravimo, da ima nizko samospoštovanje, tako kot njegov starš. Razbijanje starih...