Pametni telefon

Naša osemnajstletnica želi pametni telefon. Doslej ni izražala kakšne posebne potrebe po njem in tudi ni tip, ki bi podlegal družbenemu pritisku. Pred nekaj meseci je ugotovila, da bi ji telefon močno olajšal objavljanje njenih slik in risb na raznih portalih. Jasno je argumentirala svoje razloge. Z možem sva odšla na sprehod, pretresla njene želje in potrebe ter se odločila, da ji poveva o najinih pomislekih: – ne želiva prevzeti stroška naročnine, – skrbi naju, da se v uporabi telefona ne bo zmogla omejiti, – že tako nosi očala, majhen ekranček je za vid slabši, – dostopnost do interneta se bo povečala na neomejeno, saj zdaj deli računalnik z mamo, bratom in sestro. Oba poznava prednosti in slabosti zaslonskih medijev. Sploh o slednjih je veliko raziskav in dokazov. Hkrati sva priča nenehnim bojem staršev in otrok okrog omejevanja uporabe računalnika in drugih naprav. Neomejen čas na računalniku za najine otroke ne sodi med vrednote, ki jih želiva predajati v najini družini. Jemljeva si pravico, moč in odgovornost, da postaviva omejitve po lastnem premisleku. V tem primeru uporabljava svojo ekonomsko moč in otrokom ne kupiva lastnih prenosnikov in pametnih telefonov. Tako pridobiva tudi delni pregled nad tem, koliko časa preživijo na elektronskih napravah in kaj približno tam počnejo, torej nadzor. Hkrati se zavedava, da morava otrokom prepuščati odgovornost za uporabo elektronskih naprav, tudi glede časovnega (samo)omejevanja. Osebno nočem otroku fizično odvzeti nečesa, kar je njegova osebna lastnina (npr. telefon), še posebno se mi upira, da bi ga tako kaznovala. Kaj torej storiti? Na enem ekstremu je možnost otroku podariti telefon in mu prepustiti, da ga uporablja, kakor in kolikor želi,...

Večerno umirjanje, priprava na spanje

(Piše: Darja B. Vesel)   Spanje je ena izmed človekovih elementarnih, temeljnih potreb. Za obstoj nujno potrebujemo spanje, še posebej to velja za otroke, ki so v obdobju rasti in nenehnega raziskovanja sveta, v katerem so se znašli. Če se ozremo v zgodovino in naokrog po svetu, vidimo, da mali otroci, dojenčki, praktično nikjer nikoli niso spali sami. Spali so in spijo s starši, sorojenci, raznimi dojiljami, tetami … Pa ne zato, ker večina kultur ne bi želela vzgojiti samostojnih ljudi. Ravno narobe – prav to je namen. Da se lahko otrok razvije v samostojno, odgovorno osebo, se mora nujno razvijati v skladu s svojimi potrebami. Upoštevanje in zadovoljevanje potreb (sploh malih otrok) pa je naloga staršev ali drugih, ki za otroka skrbijo. Otrok potrebuje spanje, potrebuje pa se tudi naučiti spati. Potrebuje se naučiti ugotoviti, kdaj je zaspan ter kako se takrat umiriš in kako zaspiš. Starše položaj preseneti, sploh tiste, ki s(m)o imeli dojenčke, ki so zaspali praktično kjerkoli in kadarkoli. Na določeni stopnji razvoja se otrok spremeni in s tem tudi vzorec spanja. Za otroka postane spanje pomembno tudi kot ritual, obred, postane del socialnega sveta. Vloga starša tako ni le to, da otroku povemo, kdaj naj gre spat, in mu odredimo vsa ostala opravila. Najprej gre za učenje prepoznavanja občutka utrujenosti. Pogosto starši vemo, da je naš otrok utrujen, čeprav v tistem trenutku še teka naokoli, govori brez predaha in podobno. Tudi to je ena izmed faz utrujenosti – namreč to, da se težko umiriš. Zato je pomembno, da starši ustvarimo okolje, ki bo otroku omogočilo umiritev. Lahko je to ugasnjen TV sprejemnik, zastrte luči...