Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Lepši svet se začne v lastnem domu

(Piše: Karolina Radovanovič)   Včasih se starši o svojih otrocih pogovarjajo na način, kot bi tekmovali med seboj na temo »čigav otrok je hujši«: »Tako mi gre na živce, samo po mobitelu čveka in ždi pred računalnikom!« »Popolnoma neodgovorna in sebična je, niti smeti se ji ne ljubi odnesti v kanto!« »Tako je len, da se mi meša! Knjige niti odprl ne bo, pa če mu stokrat rečem …« Sodobno pritoževanje čez otroke se začne že zgodaj. Že dojenčki se nekaterim staršem zdijo sitni, ker ponoči ne spijo. Malčki dostikrat ‘nič ne jejo’, za nekatere pa so ‘premalo socializirani’. Predšolski otroci ‘izsiljujejo in iščejo pozornost’ in so tako ali tako preveč živahni. Tam nekje do najstništva otroci že pogrnejo na celi črti in marsikateri njihov korak v smeri osamosvajanja je pospremljen z očitki in izgubo zaupanja. Zakaj je tako popularno črniti svoje otroke pred drugimi? Se na ta način starši medsebojno potolažijo, da se ne čutijo osamljene, če otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj? Morda gre za še eno disciplino nacionalnega športa, ko je lažje jamrati čez druge (državo, politike, delodajalce, nogometne sodnike, sosede itd.), kot prevzeti odgovornost za svoje življenje? Če ne znamo poskrbeti zase, je najbolj udobno za svoje slabo počutje okriviti drugega. Otroci tako hitro postanejo tarča naše slabe volje. Najhujši strup za otrokovo samospoštovanje je občutek, da je staršem v breme. Vsaka beseda in celo misel, ki rabi temu, da otroka ocenjujemo in primerjamo kot predmet, pekoče zaboli. Tudi če otrok tega ne pokaže – ali kadar mislimo, da nas ne sliši, ne razume, in celo kadar spi – s tem zastrupljamo svoj odnos z otrokom...

Med doslednostjo in odgovornostjo

(Piše: Mojca Grešak)   Mama se je z osemletnim sinom odpravila na izlet v bližnje hribovje. Že doma je vrgla v avto palice, čeprav jih fant ni hotel. »Za vsak slučaj, kaj pa če si premisli,« je pomislila, kot pač vse skrbne mamice na tem svetu rade pomislimo. Ob vznožju hriba mu jih je ponovno ponudila in mali jih je tokrat sprejel. Na poti navzdol pa jih na lepem ni več hotel nositi, češ da jih itak ni hotel vzeti s sabo. Začel je jokati, kričati in cepetati, mamo pa zmerjati, zakaj da ga je prisilila, da mora nositi gor in dol te »butaste palice«… Kako reagirati?   a) »DOSLEDNA« različica: »Ne, sam si jih vzel in jih boš sam tudi nosil!« Bolj ko je mama to poudarjala, bolj je deček postajal besen. »Ne bom več poslušala, kako se mi dereš na ušesa! Lahko pa palice pustiš tukaj – jih bo pač vzel kdo, ki jih bo znal ceniti.« Dečku rešitev seveda ni dišala in je še močneje jokal in besnel. Mati se je počutila nemočno, bila je jezna, otrok pa tudi. Bil je enako prepričan v svoj prav kot mama in oba sta vztrajala pri svojem. Mati je želela biti »dosledna« z namenom, da bi se otrok naučil sprejemati posledice svojih odločitev. Otrok pa je bil – v nejasnem dvomu, ali je to sploh res bila njegova izbira – zvest svojim občutkom, ki jih pri svojih letih ni znal izraziti z besedami.   b) ODGOVORNA različica: Mama bi lahko počepnila k njemu in ga vprašala: »Kaj te tako jezi? To, da moraš nositi palice tudi navzdol, ali to,...

Pulover je tisto, kar mora otrok obleči, kadar mamo zebe

 (Piše: Karolina Radovanovič) Šaljiva izjava, ki pa žal izhaja iz še kako resničnega vsakdanjika. Podobno bi lahko rekli: »Kosilo je tisto, kar mora otrok pojesti, ko je starš lačen.« Na forumih se nešteto mamic pritožuje, da njihov otrok »čisto nič ne jé«, ali pa iščejo recepte, kako prepričati otroka, da se mora (bolj) obleči. Pri tem je zanimivo, da niti malo ne dvomijo o pravilnosti svojih domnev – seveda, starši najbolje vejo, kdaj je njihov otrok lačen in kdaj ga zebe. Ali res? Res je odgovornost staršev, da poskrbijo za potrebe svojih otrok, torej potrebe po hrani, varnosti, negi, ljubezni, toploti idr. Ta odgovornost izhaja iz tega, da otrok nima niti možnosti niti dovolj izkušenj, da bi znal poskrbeti zase. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben čutiti, ali je lačen ali premražen. Vsak otrok se rodi s sposobnostjo odlično zaznavati svoje potrebe. Hkrati ga je narava obdarovala s sposobnostjo, da svoje potrebe izrazi, in zato že novorojenček joka, kadar nekaj potrebuje. Starši smo tu zato, da se odzovemo na njegov jok in mu priskrbimo, kar mu manjka – naj bo to mleko, mir, stimulacija, ustrezna temperatura itn. Tega se starši v prvih mesecih otrokovega življenja do neke mere celo zavedajo, kasneje pa se pogosto izkaže, da prenehajo zaupati, da jim bo otrok sporočil svoje potrebe, in ga rajši začnejo poučevati, kako se »v resnici« počuti. Tako ga oblačijo po svojih merilih, ne glede na to, da je otrok pod številnimi sloji oblek na telesu ves preznojen. Vztrajajo, da mora jesti, pa čeprav pred njihovimi očmi vse izbruha. Marsikje še danes posegajo po poniževalnih metodah sedenja za mizo, dokler...

Te presnete domače naloge

(Piše: Darja Barborič Vesel)   … ali kako otroke pripraviti do tega, da bi jih pisali? V mnogih družinah, kjer bivajo šolarji, predstavljajo domače naloge stalen vir prepirov, pritiskov in slabe volje. Vse več je otrok, ki nalog preprosto nočejo pisati. Po navadi zato, ker menijo, da imajo zanimivejše opravke in z njihovega zornega kota tudi bolj koristne. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da številni otroci, ne le da ne uživajo v šolskem učnem delu, ampak ga resnično ne prenašajo. Kako naj bi potem rade volje pisali domače naloge, ki so na neki način podaljšek šole? Starši, po drugi plati, smo se ujeli v zanko med željo, da bi bili naši otroci uspešni šolarji (mi pa zato sprejeti kot vzorni in uspešni starši), ter potrebo, da z najbližjimi preživimo dan v prijetni sproščenosti in toplini blizkega odnosa. Večina staršev kmalu ugotovi, da dan prevečkrat ni dovolj dolg za oboje in da so naše zaloge energije sicer obnovljive, toda ne neomejene. Kaj torej otroci, šolarji, potrebujejo od staršev, da opravijo domače naloge? Potrebujejo starše, ki so na voljo za vprašanja, poskuse skupnega raziskovanja in iskanja odgovorov; Potrebujejo empatično vodenje; Predvsem pa potrebujejo možnost, da domače naloge opravijo zaradi svoje odločitve in na svoj način. Ključno je, da starši ostanemo starši in ne le pomožna delovna sila šole. Naša starševska naloga ni, da poskrbimo za to, da je šolsko delo primerno opravljeno. To ne more biti naloga staršev. Domače šolsko delo je izključno domena šolarja. Je predmet dogovora med šolarjem in učiteljem. Je pričakovanje učitelja do učenca, je zaveza med njima. Starši si želimo, da bi se otroci priučili delovnih...