Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Od poslušnosti do odgovornosti (Jesper Juul in Helle Jensen, Didakta)

Vsakodnevni konflikti, izčrpavajoče bitke za premoč s težavnimi otroki – in za mnoge učitelje in starše tudi velikanski izziv, kako sploh poučevati. Vse to sodi danes v običajen šolski vsakdan. Toda neposlušnost in nered imata ponavadi en in isti vzrok: to je globoko zasidran konflikt, ki zaznamuje odnos med odraslim in otrokom. Otroci si želijo naučiti sodelovati, če jih le spoštujemo in priznavamo za enakovredne ter prepoznavamo in spoštujemo njihovo osebno integriteto in individualnost. Jesper Juul in Helle Jensen pokažeta, zakaj v vrtcih, šolah in doma zakaj tako zelo potrebujemo novo razumevanje vzgoje in izobraževanja ter tudi kakšno naj bi to bilo. Pokažeta, da o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli (in drugje) v največji meri odloča kakovost odnosa med učitelji oz. pedagogi, starši in otroki. Avtorja s pomočjo mnogih zgledov pokažeta, da je stara kultura poslušnosti tako v šoli kot v družini že dolgo neproduktivna in izpeta. Hkrati opozorita na resnične alternative, kakršni sta empatija in pouk, ki temelji na spoštovanju pravil, ter pokažeta, kakšen pomen ima v vzgoji in izobraževanju odgovornost. Spričo bogatih in desetletja dolgih izkušenj, ki jih imata pri delu z otroki in z odraslimi, ki delajo z otroki, na nazoren način pojasnita, kako naj odrasli razvijamo in krepimo odnosne kompetence – ta temeljni kamen nove kulture v pedagogiki.   Cena: 34,90 € Strošek za poštnino: 2,50 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.si Založba: Didakta, 2010 Uredila: Jana Babšek Prevedla: Irena Samide Št. strani: 368 Vezava: broširana Format: 228 x 153 mm   »Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v...

Sem dovolj dober starš?

(Piše: Viktor Jovanoski)   Naloga staršev je omogočiti otroku razvoj v samostojno osebo, ki bo skozi svoje življenje polno razvila in izrazila svoje zmožnosti. Naša dejanja v odnosu do otrok dan za dnem dodajajo kamenček v mozaik, ko si otrok postopoma oblikuje svojo osebnost in razumevanje sveta okoli sebe. Najpomembneje je, da se otroci največ in najhitreje učijo z zgledom in da smo najmočnejši zgled – starši. Pri tem ne gre za neposredno kopiranje, temveč za vzorce, ki jih v odraslosti prepoznavamo kot znane in zato privlačne. Zato je pomembno, da se starši vprašamo, kakšen zgled dajemo svojim otrokom. Če smo do otroka grobi in neprijazni, ko od njega kaj zahtevamo, bo tudi otrok do nas ali do drugih v podobnem položaju prav tak. Če starši pogosto prelomimo obljubo do otroka, potem tudi otrok ne bo resno jemal svojih obljub do nas. Oblika komunikacije, kakršna se vzpostavlja med nami in otrokom, mu bo postala domača in bo zato po njej pogosto posegal – in to velja tudi za agresijo, vpitje, kritiziranje, umikanje, zmerjanje ali manipulacijo. Nekateri primeri vzorcev, ki se prenašajo, do otroka niso neprijazni, pa vendar ne prinašajo (vzgojnih) rezultatov, kakršne smo si obetali. Nekateri starši na primer menijo, da morajo za otroka žrtvovati ves svoj čas, vso svojo energijo, svoje neizpolnjene sanje – dobesedno svoje življenje. Vse to s plemenitim namenom, da bo otroku »bolje, kot je bilo meni«. Toda običajno dosežejo nasprotno. Otrok se pač uči iz starševskega zgleda in tako začne tudi sam zanemarjati svoje sanje, potrebe, meje, svojo samorealizacijo. Žrtvuje se za druge. Pravimo, da ima nizko samospoštovanje, tako kot njegov starš. Razbijanje starih...

Potreba otrok po pozornosti

Včasih uporabljamo besedo »pozornost« v pozitivnem smislu, včasih v negativnem. Kadar mislimo na nekaj negativnega, mislimo na ekstremno potrebo po pozornosti ali pa na nezmožnost posvečanja pozornosti drugim. Včasih spet govorimo o povsem temeljnih potrebah otrok (ali ljudi) po tem da so »videni«, da so »uzrti«. Kaj točno mislimo s tem? Kdaj je otrokova želja po pozornosti odraz utemeljenih eksistencialnih potreb in kdaj izraz nezdrave potrebe po tem, da mora biti v središču dogajanja? Vsi poznamo izjave, kakršne so: Otroci potrebujejo veliko pozornosti. Saj noče nič drugega kot malo pozornosti. To počne samo zato, ker išče pozornost. Danes so otroci deležni preveč pozornosti. Otroci našega časa hočejo biti ves čas v središču dogajanja. Kar zadeva pozornost – ali, rečeno drugače, »zanimanje« drugih – imamo ljudje zelo različne potrebe. Nekaterim bolj prija samota, spet drugi so bolj družabni. Vsem pa je skupno to, da potrebujemo druge, da so »priča« našemu življenju. Potrebujemo nekoga, ki opazi, da smo zamenjali pričesko, da smo veseli ali žalostni, da potrebujemo mir ali da smo družabno razpoloženi. Vsi imamo isto potrebo po tem, da bi bili »uzrti« s strani vsaj nekoga. Ko se počutim »uzrtega«, občutim, da nekdo vidi onkraj moje »fasade« – da me vidi takšnega, kakršen sem v resnici. To pomeni, da se je moral nekdo zanimati zame do te mere, da se je potrudil »uzreti« me takšnega, kakršen sem onkraj svojega vihravega, pretirano energičnega, ekstrovertiranega vedenja. Človekova potreba po tem, da je opažen, obstaja, odkar obstaja človek, sorazmerno novo pa je, da to potrebo zdaj obravnavamo tudi v vzgoji in pedagogiki. Tako je med drugim zato, ker smo v zadnjih štiridesetih, petdesetih...

Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj

(Piše: Jesper Juul)   Že od srednjega veka dalje si starši prizadevajo načrtovati prihodnost svojih otrok. Skrbi jih, strah jih je in zato se ukvarjajo s premnogimi težavami, ki se šele bodo zgodile. Na neki način si jemljejo za talca otrokovo individualnost in prihodnost. Nekdaj je bilo to družbena nujnost, po drugi svetovni vojni pa sta postali pomembnejši socialna in ekonomska varnost. Potem je prišlo obdobje finančne rasti in starševska mantra je postala: »Samo to si želiva, da bi bil srečen!«. Do konca stoletja so tako vse pomembnejše postajale starševske družbene ambicije. Te ambicije tako zelo prevladujejo, da je že skrajni čas, da si zastavimo nekatera temeljna etična vprašanja in si nanje odgovorimo. Kakšno vlogo igrajo otroci v življenju svojih staršev – in kakšno v svojem? Starševske ambicije in načrti so pogosto kontradiktorni in zmedeni. Negativnemu vplivu vsega tega pa se lahko vsaj deloma izognemo, če se osredotočimo na svoje interakcije in na otrokovo življenje, kakršno je tukaj in prav zdaj.   Kaj hočete kot starši? Ali si preprosto želite, da bi bil vaš otrok srečen? Ali pogosto razmišljate o otrokovi izobrazbi in karieri? Katere so vaše največje skrbi? Kakšne sanje imate za otrokovo prihodnost – in do katere mere vaše sanje vplivajo na sanje vaših otrok? Kako pomembno je za vas, da vaš otrok postane zdrava in kompetentna oseba? Zapomniti in priznati si moramo, da je to, da imamo otroke, pravzaprav sebičen projekt. Otrok nimamo zaradi otrok samih, ampak v upanju, da bodo njihova življenja obogatila naša. Seveda, po otrokovem rojstvu naj bi naša sebičnost uplahnila, narasel pa naš interes, da poskrbimo zanje. Naša stališča bodo iskala ravnovesje...