Mnogim managerjem manjka sposobnost empatije

Časi avtoritarnega vodenja so mimo – tako v družinah kot v podjetjih. O tem je prepričan priznani danski družinski terapevt Jesper Juul. Pogovor o pomenu socialne kompetentnosti, o težavi, da kot menedžer predaš odgovornost, in rastočem pomenu družine za podjetja. Z Jesperjem Juulom sta se pogovarjala Gesine Braun in Michael Leitl, urednika Harvard Business Managerja.    Gospod Juul, ste družinski terapevt, šef šestdesetih sodelavcev – in dedek. V kolikšni meri je vodenje otrok in odraslih primerljivo? V obeh svetovih gre za konflikt med prilagajanjem in individualnostjo. Otroci se veliko bolj kot po besedah učijo po zgledu svojih staršev. V podjetjih je podobno. Menedžerje zaznamujeta njihovo poreklo in vzgoja, ti pa podjetju ali oddelku dajo svoj pečat. Jaz na primer sem človek, ki gara kot konj, z mojimi sodelavci pa je podobno. Ta pojav boste našli v vsakem podjetju. Voditelj s svojim odnosom določa, kako deluje celotna skupina. Ampak danes obstajajo že neštete predloge in orodja, ki menedžerjem omogočajo moderno vodenje. Torej skupinsko usmerjeno, ki temelji na samoodgovornosti in bolj usmerja kot določa. Zna tako voditi samo tisti, ki je takšen tudi zasebno? Najlepše pri človeku je njegova zmožnost učenja. Vendar za spremembe potrebujemo čas – in zunanjo pomoč. Po navadi je tako: kdor na primer doma nastopa bolj patriarhalno, torej uporablja in zastopa moč, v pisarni ne bo spremenil svoje narave. Morda bo sčasoma in pod vplivom sodobnih konceptov vodenja postal bolj prijazen. Več pa ne. Zato tudi veliko teh konceptov vodenja ostaja revolucionarnih le na papirju. Ni dovolj, da preberemo nekaj o novi metodi in se odločimo: zveni dobro, preizkusil jo bom. Kdor se želi naučiti kaj novega, mora intenzivno...

Šolski infarkt – uvodno razmišljanje k slovenski izdaji

Odlomek iz knjige Jesperja Juula: Šolski infarkt (Mohorjeva družba v Celovcu, 2014)   Uvodno razmišljanje ob slovenski izdaji Šolski infarkt Jesperja Juula nas ponovno ne pušča ravnodušnih. Postavlja izzive in visoka pričakovanja do šolskega sistema, ki v hitro razvijajoči se sodobni družbi nikakor ni pred lahko nalogo, a prav gotovo tudi ne pred nemogočo. Simptomi, ki jih Juul obravnava v Šolskem infarktu, se že nekaj časa zelo jasno kažejo v šolskih sistemih in jih zelo dobro poznamo tudi v Sloveniji. Problematizira stres in odpor, ki ju povzroča šola oziroma, bolje rečeno, šolski sistem, in to ne le pri učencih, ampak tudi pri učiteljih in starših. Posledice teh težav so eko-sistemsko pomembne in zadevajo tako tiste, ki so aktivno vpeti v šolski sistem, kot družbo nasploh – v sedanjosti in prihodnosti. Kratkoročni učinki tega odpora se kažejo kot nemotiviranost otrok za učenje. Pa moramo ločiti pleve od semena – otroci se radi učijo, ko se zbudi njihova radovednost, ko se jim da priložnost, da se aktivno vključijo v proces in na sebi lasten način izgrajujejo znanje. Številni učitelji poučujejo tako, da izhajajo iz mladih in jih prebujajo. Težave se začnejo pojavljati, ko otroci začutijo, da so ujeti v mehanicistični krog učnih zahtev, kjer v resnici nikogar ne zanima, kako se spreminjajo in kaj doživljajo, pomembno je le, da se realizirajo cilji, ki jih ne morejo prepoznati kot nekaj, kar ima kakršno koli zvezo z njimi in njihovo prihodnostjo. To lahko sproža nezadovoljstvo, težavno vedenje, odklanjanje šole in skoraj vsega, kar je z njo povezanega. V osnovni šoli lahko eskalira v prepogosto izostajanje od pouka bodisi zaradi težav z zdravjem bodisi...

Šolski infarkt – spremna beseda Mathiasa Voelcherta

Odlomek iz knjige Jesperja Juula: Šolski infarkt (Mohorjeva družba v Celovcu, 2014) SPREMNA BESEDA V vsaki šoli so odločilni dejavnik ljudje. Na svetu pač ni nobenega višjega poslanstva, kakor biti učitelj otrok, ki ti zaupajo z vso predanostjo. Ta knjiga daje staršem in učiteljem v roke orodje, ki naj bi jim pomagalo v teh nepreglednih časih pri osebnih odločitvah ter da bi bili kos šolskemu vsakdanjiku oziroma da bi bolje shajali s šolo, kakršna je danes. Poleg tega je v knjigi orisana podoba šole, ki bi se morala spremeniti, da bi lahko izpolnila pričakovanja, ki so pred nami kot družbo. V nasprotju z mišljenjem velikega števila ljudi pa za te spremembe vsekakor niso nujno potrebni dolgoletna prestrukturiranja in spremembe učnih načrtov ali šolske reforme. Zadevajo namreč predvsem sožitje ljudi v šoli, zlasti učiteljev in šolarjev. Na naslednjih straneh so objavljeni tudi Juulove analize, predlogi in provokacije glede šole kakor tudi pogovori med družinskim terapevtom in zaskrbljenimi starši in tudi dva pogovora Jesperja Juula s šolskim psihologom in ustanoviteljem demokratične šole. V knjigi se avtor zavzema predvsem za šolarje, vendar ni proti učiteljem. V svojem zagovoru, češ da obstoječih razmer v šoli ni več mogoče prenašati, Juul opiše gradnike, ki so potrebni za novo šolo – da šola ne bi bila več ustanova, ki otrokom jemlje naravno veselje do učenja. Za naš šolski sistem sta značilna vse močnejši pritisk in usmerjenost v čisto storilnost, pri čemer postajajo vse večje žrtve resnično razumevanje snovi, posredovanje kompetenc in človeški odnosi. To poraja zafrustrirane, resignirane učitelje, ki pritisk posredujejo naprej, ter obupane starše in otroke, za katere so postale ocene in domače naloge...