Dialog s starši kot osnova za pomoč otroku s posebnimi potrebami

(Pišeta: Katarina Leban Škoda in Ana Bogdan Zupančič) Pri poklicu pedagoga, učitelja je eden od zahtevnejših izzivov dialog z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalnem procesu, predvsem s starši. Učitelj se kot partner v dialogu s starši znajde v za marsikoga stresni vlogi, saj se mora pokazati kot človek, kot osebnost in ne le strokovnjak na svojem področju ne glede na to, kdo je njegov sogovornik. V prispevku bova avtorici na konkretnem primeru šolske prakse, kjer se pri dečku kažejo težave na vedenjskem in čustvenem področju, skušali prikazati nemoč, ki jo doživljamo strokovni delavci šole, ker ne uspemo vzpostaviti konstruktivnega dialoga s starši. Izpostavili bova možnosti šole za ravnanje v otrokovo korist ob prepoznavanju njegovih težav. Kakšne so ovire, na katere naletimo, če starši teh istih težav ne prepoznajo? Kakšna je učiteljeva možnost, ko se sreča s takimi starši? Kakšna orodja ima na voljo? Na koga se lahko obrne? 1. OPIS KONKRETNEGA PRIMERA (soočanje šole s konkretnim primerom) Deček obiskuje zadnjo triado osnovne šole in se sooča z učnimi težavami ter težavami vedenja in čustvovanja. Je živahen in igriv deček. Zanima ga streljanje (športna panoga). Učitelji pri njem opažajo težave s pozornostjo. Pri pouku težko ohranja pozornost. Pogosto se spakuje, dela grimase in uporablja otročji govor, opažamo, da to vedenje izbere predvsem takrat, kadar je od njega zahtevano pravo šolsko delo ali je soočen s kršenjem šolskih pravil. Njegova delovna in učna storilnost je precej nizka, med poukom pogosto ne zapisuje, včasih zvezkov sploh ne odpre. Največ težav ima s pisanjem, tudi bere nerad. Deček bi potreboval zaupno osebo, ki bi mu pomagala pri soočanju z intenzivnimi čustvi – jeza, bes in...

So konflikti res nekaj slabega?

(Piše: Nada Polajžer)   Mnogi starši se bojijo, da se v njihovi družini »preveč kregajo«. Sprašujejo se, ali je z njimi in njihovimi odnosi kaj narobe. Strah pred konflikti izhaja iz (bolj ali manj nezavednega) strahu pred tem, da nas drugi ne bi imeli radi, in bolj racionalne zavesti, da nam destruktivni konflikti, s katerimi se ne znamo spopasti, lahko zelo pokvarijo odnose, ki so nam najpomembnejši – s partnerjem in z otroki. Sodobne družine imajo na voljo malo časa, ki ga lahko prebijejo skupaj, zato si ga nočejo kvariti s prepiri. Vse to so razlogi, ki nas napeljujejo, da probleme rajši pometamo pod preprogo. V družinskem kontekstu je konflikt preprosto spopad dveh različnih potreb dveh različnih ljudi, ki živita skupaj – nič več in nič manj. Ker smo družinski člani med seboj različni po starosti, spolu, interesih in še marsičem, so v resnici neizbežni in nujni za rast in razvoj odnosa, za spoznavanje sebe in ljudi, ki jih imamo radi. V preteklosti si otroci niso upali izpostavljati lastnih potreb, zato tudi niso vstopali v odkrite konflikte z odraslimi. Danes ni več tako. Danes lahko starši konflikt z otrokom razumemo kot znamenje zaupanja – v konflikt s starejšim in močnejšim si upa vstopiti zato, ker ve, da s tem, ko izraža sebe, ne spravlja v nevarnost odnosa z nami. Da bi nam reševanje konflikta v resnici prineslo olajšanje in nova spoznanja, nam je lahko v pomoč nekaj temeljnih načel: Poglejmo na konflikt kot spopad dveh enakovrednih oseb, ki se vzajemno spoštujeta in iščeta rešitev. Ne obtežimo ga s smrtno resnostjo, zelo dobrodošlo je, če zmoremo v proces vnesti kanček...

Reci teti hvala

(Piše: Nada Polajžer) Ko se otrok rodi, ga vidimo prvič in ga tako tudi gledamo. Kot bitje, o katerem ne vemo nič, zato se zelo trudimo razbrati iz njegovega vedenja, kako naj z njim ravnamo. Če kot starši ohranimo svojo občutljivost in intuicijo ter nam razni strokovni in manj strokovni nasveti ali lastne predstave o tem, kaj naj bi ta otrok bil, ne preprečujejo v resnici uzreti njega, lahko vidimo, da nam otrok kompetentno daje povsem jasne in razumljive signale o svojem trenutnem stanju in o tem, kdo je. Ko ni več lačen, se obrne stran od dojke; ko mu je prevroče ali premrzlo, sitnari ali zajoka. To je njegova osebna telesna govorica, ki si jo starši prevajamo v »naš« jezik. »Aha, vidim, da si sit!« Če smo dovolj občutljivi in znamo gledati, komunikacija steče in odnos se zadovoljujoče razvija, otrok pa se tako od nas uči tudi besed, s katerimi se bo lahko ustrezno verbalno izražal o sebi in svojem stanju. Kmalu otroci izgovorijo prve besede in za vso družino je to velik dogodek, vreden praznovanja. Hkrati pa se veselju pridruži tudi bojazen: otroci nam namreč kmalu tudi z besedami zelo jasno povedo, kaj hočejo, česa nočejo, kaj jim je všeč in kaj ne. In ko nam naš malček jasno pove, da hoče npr. čokolado, se starši ustrašimo in začnemo brezglavo privzgajati vljudnost. Vodi nas strah, da bomo sicer vzgojili sebične, nevljudne individualiste, ki jim ni prav nič mar za druge. Tudi če o tem še ne razmišljamo, se nekje v sebi zavedamo, da jih razvoj vodi stran od domačega gnezda, med druge ljudi, s katerimi bodo morali...

Postanite odgovorni za podjetje in svojo kariero

Anita Arnuš Podjetja vse pogosteje štejejo odgovornost med svoje temeljne vrednote.  Pa res vemo, kaj to pomeni?   Navadno nimamo težav z razumevanjem družbene odgovornosti, medtem ko teže sprejemamo osebno odgovornost. Te nikoli ne moremo zanikati. S psihološkega vidika je smiselno, da to odgovornost prevzamemo nase, sicer bi nedvomno privolili v vlogo žrtve. Podobno kot so za odnose v družini najprej odgovorni starši, so za odnose v podjetju najprej in najbolj odgovorni vodje. Seveda pa v podjetjih nismo zaposleni otroci, kar pomeni, da je za klimo in odnose v podjetju soodgovoren vsak izmed nas. Pri odgovornosti v podjetjih poudarjamo tako odgovornost, ki izhaja iz položaja moči (vodstveni kader), kot odgovornost vsakega izmed nas za lasten karierni razvoj. A če vodstvo podjetja z ustrezno strategijo, kulturo v podjetju, organizacijo poslovnih procesov, sistemom nalog in odgovornosti ter predvsem z ustreznim vodenjem in odnosom do sodelavcev ne ustvari primernega okolja, bodo še tako odgovorni posamezniki težko vzdrževali visoko raven odnosov, motiviranosti in nasploh zavzetosti. Zato sta začetek in konec ustvarjanja dobrih odnosov v podjetju predvsem v rokah vodij, ne gre pa zanemariti, da je za dobre odnose odgovoren tudi vsak posameznik. Splača se, da zaposlenim prepustite nekaj odgovornosti Vsakemu podjetju se splača, da zaupa sodelavcem. K temu sodi tudi to, da jim prepusti odgovornost za svoje delo, za sprejemanje odločitev na vseh ravneh in za rezultate dela. Če prevzamem odgovornost in v svojem delu vidim smisel, se počutim pomembnejšega za podjetje in družbo. To je največji motivator za ljudi. Če pa moram samo ubogati, nimam veselja, ne morem in ne smem se razvijati, nazadnje trpi ustvarjalnost celotnega podjetja. Seveda tega ne smemo enačiti...

Reci NE brez slabe vesti

Se sprašujete o lastnih mejah? Se bojite prizadeti najbližje in najdražje? Vas je strah nepriljubljenosti ali zavrnitve? Potem je novi priročnik znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula z naslovom Reci NE brez slabe vesti kot nalašč za vas. Številni starši nameč dandanes težko najdejo način, kako reči ne ali kako svoj ne upravičiti, če ga že izrečejo. Večina jih raje neprestano izreka ja, da bi se izognila konfliktu ali da bi se otrokom prikupila. Juul skuša v svoji knjigi pojasniti, zakaj je znati reči ne pomembno za vsako osebno razmerje, ki je lahko uspešno le, če v njem ohranjamo svojo integriteto, kar pa storimo, če smo sposobni reči ne, kadar res mislimo ne. Če kot starši nenehno dopuščate otroku, da prestopa vaše meje, vas starševstvo izčrpava, otrok pa se počuti krivega za vašo izčrpanost. Če pa v razmerju z otrokom upoštevate tudi svoje potrebe, meje in čustvene odzive, otroku nudite tisto, kar je najpomembnejše, to pa je starševsko vodstvo. Naučite ga bivati s soljudmi, izražati lastne meje in želje ter razvijati empatijo, samospoštovanje in socialne veščine. Kdaj in čému torej reči ne? Dejstvo je, da za izrekanje ne ni pravila. Najboljši ne in najbolj ljubeč ne je tisti ne, ki ga izrečete, kadar z njim pritrjujete svojim mejam, vrednotam in željam. Ni pomembno, čému rečete ne in kako pogosto, temveč je pomembno, zakaj in kako to rečete. Iz pravih razlogov in predvsem – brez slabe vesti!   Cena: 19,99 € Strošek za poštnino: 1,90 € Za člane Familylabovega vzgojnega kluba velja dodatni 10% popust na ceno.  Naročila na: info@familylab.s Založba: Didakta, 2013 Prevedla: Ivana Gradišnik Št. strani: 90 Vezava:...