Šolski projekt – dolgo potovanje s srečnim koncem

Naša osemnajstletnica je v četrtem letniku srednje šole morala izdelati tako imenovano projektno nalogo na izbrano temo. Delo se je pričelo že sredi tretjega letnika, rok oddaje in predstavitve projektov je bil letos tik po novem letu. Bilo mi je jasno, da bo za našo kampanjsko usmerjeno hčer to pošten zalogaj. Tudi zame se je ta projekt izkazal za pravo starševsko potovanje. Že ob začetnem zmagoslavju, ko si je izbrala temo (risanje stripa), je od mene terjal veliko samopremagovanja, da ji nisem strigla peruti z besedami kot so: ‘Izbrana tema je šele čisti začetek. Zdaj se pravo delo šele prične …’ in ji prigovarjala, naj se loti konkretnega načrtovanja in dela. Namesto tega sem skušala začutiti, kako se v njej prepletajo vsi mogoči nasprotujoči si občutki: navdušenje pred novim izzivom, strah pred zapleteno in neznano nalogo, odpor do trdega dela, ki bo nedvomno sledilo, neznanska samozavest in samopoveličevanje, beg pred odgovornostjo in delom, … Seveda je bilo prepovedano dajati nasvete, spraševati, komentirati, … in sem se grizla v jezik ter molčala. V naslednjih mesecih sem z nezaupanjem spremljala valovanje njene motivacijo in popolno odsotnost konkretnih korakov, vključno z odklanjanjem tega, da bi si poiskala mentorja, zato pa veliko mero sanjarjenja o čudovitem stripu, ki ga bo ustvarila. Ko si je v marcu izmed množice že prej ustvarjenih likov izbrala dva za svoj strip, je to zanjo predstavljalo veliko zmagoslavje, zame pa – nič novega. Neverjetno, kako sem podcenjevala te majhne korake, ki so se njej zdeli tako pomembni. Kako nisem mogla videti vrednosti tega, da je iz množice možnosti izločila eno in se je oprijela!? (Kolikokrat tudi sicer podcenjujem...

Vloga svetovalnega delavca pri profesionalnem razvoju učiteljev

Avtorica: Ana Bogdan Vpeljava intervizije kot odlična priložnost za profesionalni napredek – primer dobre prakse »Posledice učiteljevega dela segajo dalj v prihodnost kot pri marsikaterem drugem poklicu; a način njegovega dela v večji meri, kot to sam želi ali se tega zaveda, določa preteklost – izkušnje iz lastnega šolanja.« (Marentič Požarnik, 1987, str.3) Povzetek: V prispevku razpravljamo o pristojnostih in odgovornostih svetovalnega delavca za profesionalni razvoj učiteljev. Menimo, da je pri odločitvah za profesionalni napredek, ki je moralno-etična dolžnost sodobnega strokovnega delavca, zelo pomembna osebna angažiranost posameznika, ki nujno vključuje prevzemanje odgovornosti. Kot eno od možnosti profesionalnega razvoja opredelimo intervizijo. S tem, ko jo svetovalni delavec ponudi, poskrbi za učitelje in jih hkrati spodbuja k skrbi zase ter posledično izboljšanju njihovega samospoštovanja. Menimo, da je taka oblika izobraževanja, ki temelji na konkretnih strokovnih izkušnjah učiteljev, lahko eden od načinov, ki bodo spodbudili tudi sistemske spremembe. Sodobna slovenska šola je zelo storilnostno naravnana, torej postavlja dosežke pred srečo in zadovoljstvo, kar pomeni, da so učenci, pa tudi učitelji v taki šoli podvrženi pritiskom in obremenitvam s čim boljšimi rezultati. Menimo, da je pomemben prispevek svetovalnega delavca – socialnega pedagoga – v tem, da z lastnim zgledom in izborom izobraževanj, ki poudarjajo pomembnost kvalitetnih odnosov in sprejemajoče šolske klime, spodbudi kritično razmišljanje najprej svojih kolegov, sčasoma pa tudi učencev. Ključne besede: profesionalni razvoj, vloga svetovalnega delavca, osebna odgovornost, samospoštovanje, intervizija, storilnostno naravnana šola, kritično razmišljanje Uvod V smernicah, s katerimi je opredeljeno svetovalno delo v osnovni šoli (2008), je med drugim zapisano tudi, da je svetovalni delavec tisti,  ki koordinira in sodeluje pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev na šoli (predavanja in delavnice...

Postavljena pred izbiro …

Danes je bila moja še ne petletnica postavljena pred izbiro. Iti na izlet z vlakom, o čemer sanja že celo leto in me vsaj enkrat na teden sprašuje, kdaj bomo že šli. Ali – dežurstvo v vrtcu. Saj veste, pripravljanje krožnikov, pomivanje mize, te stvari. Meni je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala: izlet s frendi, bratcem, na vlak, na pico, vse dobro na kupu. Tudi njej je bilo popolnoma jasno, kaj bo izbrala. Dežurstvo. … In potem meni ni bilo nič več jasno. Nekaj sem jo še prepričevala in spraševala, če je prepričana, ampak je bilo očitno, da se je odločila. In sva odpeljali najprej bratca na železniško postajo. Skupaj smo čakali na vlak in se vmes dogovarjali, da bomo izlet ponovili. Ona je dodala, da ponovimo takrat, ko ne bo dežurna in ko ne bo bolna. Med potjo v vrtec mi ni dalo miru: ‘Kako pa to, da si se odločila za vrtec?’ ‘Ker sem tako dolgo čakala, da bom dežurna in vsi so že bili in ker hočem.’ ‘Pa saj si na izlet z vlakom tudi dolgo čakala?’ ‘Ja, ampak dežurstvo sem bolj čakala.’ Potem je še spraševala, če grejo za cel dan na izlet, pa kam grejo, in komentirala, kako lep vlak je bil in da hoče, da gre bratec tudi zraven, ko bomo ponovili izlet … Ampak niti v enem trenutku ni bilo videti, da bi ji bilo žal za njeno odločitev. Kaj me v bistvu pri vsej stvari ‘muči’? Mislim, kaj sem se danes zjutraj naučila? Da ima očitno moja draga še ne petletnica v glavi svoj lasten svet, svoje lastne želje in...

Zakaj mora otrok zvečer spat?

Zvečer sem utrujena. Po službi grem po otroka v vrtec, se igram z njima, pospravljam, čistim in preberem pravljico za lahko noč. Potem se moram še jaz stuširati in po možnosti še kaj napisati. Najraje bi šla takoj v posteljo. Vsekakor se ne bi več prepirala s starejšim, naj gre spat. Kako uro traja. “Čas je za spanje! Pojdi spat! Dovolj je!” Saj si predstavljate … Gre v posteljo in vpije. Kliče naju, sprašuje, če sva zunaj. Zdi se mi, da vsako minuto. Mislim si, da sva ga očitno ‘pokvarila’, da še ni zrel za samostojno spanje in da se bomo tega pač lotili v šoli. Samo sanjam o tem, da bi bila ena od tistih staršev, ki vedo, kakšen užitek je, ko otrok pri poldrugem ali drugem letu sam od sebe reče: “Šel bi spat.” To ne obstaja. Nekajkrat sva poskusila in mu rekla, naj gre spat, ko bo zaspan. Ob desetih sva obupala in ga poslala v posteljo. Med starši v vrtcu se je začela debata o vplivu popoldanskega počitka na čas odhoda v posteljo. Ugotovila sem, da veliko otrok hodi pozno spat in da nekatere starše to moti, drugih ne. Imajo zelo različne predstave o tem, kako bi moralo biti in kaj bi bilo treba narediti. Zame je bila odločilna pripomba, da smo starši tisti, ki imamo potrebo, da grejo otroci zgodaj spat. Kot da bi se mi vsi koščki postavili na svoje mesto s to izjavo. Ja, naju vsekakor moti. — Kmalu zatem pa tole: Čez teden je bil sin doma z babico, ni šel v vrtec in ni bilo pritiska, da se mora naspati zaradi...

Otroci in hrana …. Zaupajte v prihodnost!

(Piše: Jesper Juul)   Hrana, prehrana, količina, kakovost, zdravje, teža in tako naprej – vsi ti dejavniki pogosto bremenijo odnos staršev do njihovih otrok in so eno od področij vzgoje, kjer se večidel energije porablja za prepričevanje, trženje, postavljanje pravil in meja, spodbujanje in konflikte med starši. Ker sta naša splošna pozornost ter zanimanje za hrano in prehranska vprašanja velika, pa ker se mnogi odrasli nezdravo osredotočajo na nadzorovanje teže, vse to globoko prizadeva tudi naše otroke. Izid je strašljiva množica šolarjev in šolark z motnjami hranjenja, z nizkim samospoštovanjem, s pomanjkanjem sposobnosti, da bi preprosto uživali v telesih in s telesi, kakršna imajo, ter druge resne zdravstvene težave. Upam, da bom v nadaljevanju nekatere bralce navdihnil, da bodo svoj fokus premaknili z nadzora in zaskrbljenosti k potrpežljivosti in zaupanju. Včeraj sem bil deležen veselja, da sem lahko opazoval polno razvitega devetletnega gurmana pokukati iz svojega skrivališča. Mojega vnuka Alexa. Oba s sinom sva dobra in navdušena kuharja. Uživava v pripravljanju in uživanju najraznovrstnejših jedi. Ko je imel Alex osem mesecev, je vsakogar presenečal s tem, da je jedel vse, kar smo jedli odrasli. To je trajalo nekaj tednov. Zatem je postal njegov okus bolj izbirčen in starša sta mu postavila nekaj omejitev glede izbire hrane, prav tako pa sta bdela nad njegovo težo in splošnim zdravjem. Znal je izbrati in tudi zahtevati hrano, ki mu je bila po okusu. Če ni bila na voljo, je bodisi pojedel nekaj tiste, ki je bila, ali pa pri tem obroku ni pojedel ničesar. Vendar njegovega vedenja nihče ni imel za problematično. Ko je prišel na obisk, sva z ženo poskrbela, da...