Dovolj kritike, potrebujem podporo

(Karolina Radovanović) V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami. Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.1. Kritika Najprej me je izrazito spodbujala, naj skočim: »Kaj je, reva, tega malega potočka te je strah? Sram te bodi! Stisni zobe in skoči. Če se ne misliš v življenju niti malo potruditi, tudi ne boš nikamor prišla! Temu bi bil vsak kos, samo s tabo je nekaj narobe, da si ne upaš skočiti. Skoči!« Njene besede so mi zazvenele zelo znano. Da, večino časa se tudi sama s sabo pogovarjam tako. Nekje v meni živi neusmiljeni kritik, ki mu nikoli ni nič prav, nikoli nič dovolj dobro. Sili me v iskanje popolnosti, tako pri sebi kot pri drugih. In vedno ima dovolj snovi, saj zelo težko dosegam njegove izrazito visoke standarde. O, da, že neštetokrat sem preslišala svoje strahove, utišala svoje potrebe, zatrla sebe, vse z namenom, da bi bila videti boljša, kot sem se v resnici počutila. 2. Potuha Nadaljevali sva vajo. Evin drugi odziv me je presenetil. Najprej me je vprašala, ali bi preskočila potok. Odgovorila sem: »Ja, samo strah me je. In je izstrelila: »Aha, v redu, potem pa nič, greva stran.« In...

Biti moški

(Tomaž Flajs) Kaj pravzaprav pomeni biti moški? Odgovor na to vprašanje je bil nekdaj preprost, saj so bile spolne vloge v okviru tradicionalnih družb mnogo bolj jasno opredeljene. Dandanes, v času skokovitega tehnološkega napredka in spremljajočih sprememb v načinu življenja ter relativizacije ustaljenih predstav, ni več tako. Ob tem mnogi moški doživljajo krizo identitete. Da bi bil položaj še bolj zapleten, so zapovedi in norme preteklosti glede tega, kakšen mora biti moški, ohranile svoj vpliv in zavirajo njeno razreševanje. Pravzaprav je že samo načenjanje te teme prelamljanje tabuja, kajti ideal moškosti terja svoj davek v obliki zapiranja vase, zanikanja težav in odklanjanja pomoči, ker bi to pomenilo priznanje lastne občutljivosti, nemoči in odvisnosti od drugih.Toda glave se ne da v nedogled tiščati v pesek. Ne gre namreč zgolj za ‘notranje’ težave posameznikov, ki bi se dotikale samo in zgolj njih samih. Zmeda in dezorientiranost sodobnih moških je pojav, ki vznika iz širšega kulturnega in civilizacijskega ozadja in ima svoj konkretni vpliv na medosebne odnose ter na družbeno klimo nasploh. Odraža se na različne načine in na različnih ravneh. Eno od teh ravni predstavljajo žensko-moški partnerski odnosi. Ko sem se pripravljal na pisanje pričujočega članka, sem v razmiku dveh dni po naključju ujel na uho drobce ženskih razgovorov o moških. V obeh primerih so sogovornice, ki so pripadale srednji generaciji, izražale nezadovoljstvo in resigniranost, ki sta obakrat svoj vrhunec dosegla v izjavi: »Razmišljam, da bi postala lezbijka!« Verjetno je bilo vse skupaj mišljeno bolj kot grenko ironična šala, a po drugi strani gre tudi za resen izraz nezadovoljenosti, ki jo vse več žensk doživlja v intimnih partnerskih odnosih. Osvobojene spon...