Misleci za jutri

ZA SPOŠTOVANJE GRE Danski družinski terapevt Jesper Juul pomaga odraslim pri reševanju enega najtežjih problemov sodobnega časa: kako ravnati z otroki. Jesper Juul deluje kot svetovalec, pedagog in terapevt v mnogih deželah Evrope, med drugim tudi v begunskih taboriščih Na kavču udobno leži ženska in bere. Nenadoma se iz sosednjega prostora zasliši glasna glasba – mož je spet navil ojačevalnik do konca. Ženska stopi k njemu in zavpije: »Kolikokrat ti bom morala še reči, da mi gre hrup na živce?! Za kazen danes ne smeš gledati Športnega pregleda!« Kazen mora biti, si misli, kazen je vzgojna. Sicer se nikoli ne bo ničesar naučil. Danski družinski terapevt Jesper Juul ima rad takšne zgodbe. Ker te najbolje ponazarjajo resničnost, pa naj zvenijo še tako nesmiselno. Kajti veliko odraslih se obnaša tako kot ta ženska. Razlika je le v tem, da je na drugi strani ponavadi otrok. Večina namreč še vedno verjame, da je to vzgoja. Napaka, pravi Juul. Vzgajamo tako, da pokažemo otrokom spoštovanje. Potem ga dobimo tudi nazaj. Jesper Juul stoji v velikem podstrešnem prostoru na severu Münchna. Pred njim sedi štirideset pozornih poslušalcev, očetov, mater in mladostnikov, ki jih druži predvsem ena stvar: nesoglasja. Nekaj med temi starši in njihovimi otroki se ne vrti v pravo smer in ta sproščeni 60-letnik z velikim trebuhom in smešnim danskim naglasom bi jim rad pomagal, da bi kolesje spet spravili na pravi tir. Že trideset let se Juul ukvarja z vprašanjem, kako naj družina (z)drži skupaj. In da je pri tem po možnosti še srečna. Po nekem nenavadnem naključju je ta tema deležna v javnosti precej manj pozornosti kot na primer klimatske...

Če nič drugega na zaleže, poskusite z resnico!, Ivana Gradišnik sprašuje J. Juula (Ona, 13. maj 2008)

Z Jesperjem Juulom se pogovarja Ivana Gradišnik (Ona, 13. 5. 2008) Če se na hitro ozreva po sodobni družbi: vsa ta eksistencialna negotovost, strah, razkroj skupnih moralnih vrednot, pomanjkanje avtoritete ipd. – to je pravzaprav čas, v katerem je dovoljeno vse. Kako današnji zeitgeist vpliva na starše in njihov pogled na starševstvo? Mislim, da nas čaka prehodno obdobje, ki bo trajalo generacijo ali dve. Starši so imeli nekoč močno zunanjo podporo, s čimer mislim na to, da so v družbi veljale skupne vrednote. Če si vprašal za nasvet sosede, sestrično in mamo, so vsi imeli približno enako mnenje. Zdaj imaš kot starš dve možnosti: lahko poskušaš dognati, kaj pravi znanost – kar ni lahko, kajti tudi znanstveniki si med sabo nasprotujejo – lahko pa se zazreš vase in se začneš spraševati, kakšne vrste razmerje hočeš imeti, kakšne vrste starš hočeš biti, po kakšnih vrednotah se hočeš ravnati ipd. Vse to je zdaj dejansko stvar odločitve! Pravzaprav mislim, da je to v veliki meri funkcija demokracije; ali če rečem drugače: to ne bi bilo mogoče brez demokracije. Obenem mislim, da gre za prvovrsten stresni dejavnik – to je velika svoboda, toda zdaj si na lepem odgovoren zase, nikogar drugega ne moreš okriviti, ne moreš okriviti države, pred sabo stojiš sam s svojimi odločitvami. Pravite, da ni več nobene avtoritete – to je res in obenem ni res. So avtoritete, vendar so slab zgled. Mlad človek danes odpre časopis in vsak dan bere o novem škandalu, tej korupciji, oni korupciji … Torej v resnici ni avtoritete, ki bi premogla integriteto! Razen Boga – če pač verjameš vanj. Mislim, da si vsi,...

Starši v pehanju za popolnim, uspešnim in srečnim otrokom

(Maja Čepin Čander) Lucija, visoko izobražena, stara čez trideset let, je pred pol leta postala mama. Preden je zanosila, je imela redno službo, stanovanje in točno predstavo, kako bo živela naslednjih dvajset let. Med nosečnostjo je začela uživati izključno hrano ekološke pridelave, ker je v eni od revij za starše prebrala, da prehrana nosečnice odločilno vpliva na razvoj zarodka. Da bi se bolje pripravila na porod, se je vpisala na tečaj joge, pred spanjem pa je naglas brala otroške pravljice. Slišala je, da je to dobro za kasnejši čustveni razvoj otroka.Ideja otroka jo je obsedla do te mere, da je začela poslušati Mozarta, ker naj bi tovrstna glasba spodbujala razvoj otrokove inteligence, prek spleta pa si je naročila komplet za zgodnje učenje angleščine, namenjen dojenčkom. Tri mesece pred porodom sta z možem naročila beljenje celotnega stanovanja in kupila pregrešno drag voziček, hibrid med kočijo in terencem. Nakar sta ugotovila, da ga v nobenem položaju ne spravita v avto. Prodala sta avto in kupila večjega. Opremo za dojenčka sta izbirala s tolikšno skrbnostjo, kot bi šlo za življenje ali smrt, zato ne preseneča, da je danes njuno stanovanje podobno razstavnemu salonu otroških pripomočkov. Lucija je proti koncu nosečnosti meditirala in se psihično pripravljala na porod in dojenje. Obsedeno je prebirala raznovrstne spletne forume, namenjene staršem, in pridno nabirala informacije. Odločila se je, da bo rodila naravno, brez lajšanja bolečin, da bo otroka dojila vsaj leto dni in da ga bo zavijala izključno v pralne plenice… Nato se je vse sesulo. Po nekaj pravih popadkih je rjoveče zahtevala “epiduralno”, ki je ni dobila, ker nihče od anasteziologov ni bil na voljo....

Ravno prav strogi

(dr. Metka Kuhar) V sociološki literaturi o sodobnih družinskih oblikah velja splošno soglasje, da so se odnosi med starši in otroki v zadnjih desetletjih spremenili. Teoretika, kot sta Anthony Giddens in Ulrich Beck, poudarjata, da so ti odnosi, kakor tudi partnerski odnosi, vse bolj demokratični. Giddens na primer pravi: »O današnji družini velja povedati le eno zgodbo: to je zgodbo o demokraciji. Družina se vse bolj demokratizira.« Demokratizacija odnosov med starši in otroki, ki v ospredje postavlja enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo, odločanje skozi pogovor, je po njegovem del procesa širših družbenih in kulturnih sprememb. Odnosi med starši in otroki se razvijajo v tesni povezavi z emancipacijo žensk, širšo družbeno demokratizacijo in pluralizacijo družinskih oblik. Sledeč Norbertu Eliasu bi lahko rekli, da so medgeneracijski odnosi nasploh postali manj formalni, bolj odprti, čustva se laže in bolj odkrito izražajo, tabu teme so v družinski komunikaciji manj pogoste, pravica do občasnega umika iz utesnjujočih družinskih razmerij je postala bolj sprejemljiva.Nenehno rojevanje novih vzgojnih oblik Postopno uravnoteževanje moči, do katerega je pripeljal družbeni razvoj, namesto ukazovalnega vzpostavlja pogajalsko gospodinjstvo. Na primer, že štiriletnica očeta mirno vpraša: »Če nocoj ne pospravim sobe in se zato jutri odpovem posladku, ali bom vendarle lahko gledala risanke?« Seveda modernizacija nima enakega učinka na vsa gospodinjstva. Čeprav razlike v stopnji modernizacije družin še vedno ostajajo, je tradicionalna, hierarhična, represivna starševska (očetovska) avtoriteta nedvomno v zatonu. To ne pomeni, da ni več asimetrije v moči med starši in otroki, četudi se oboji strinjajo glede idealov demokratičnosti in zasebnosti ter pomena horizontalnih načinov komuniciranja na podlagi nenehnih pogajanj. Pod navidezno komunikacijsko odprtostjo z odraščanjem otrok pogosto potekajo boji za redefiniranje...