Zakaj mora otrok zvečer spat?

Zvečer sem utrujena. Po službi grem po otroka v vrtec, se igram z njima, pospravljam, čistim in preberem pravljico za lahko noč. Potem se moram še jaz stuširati in po možnosti še kaj napisati. Najraje bi šla takoj v posteljo. Vsekakor se ne bi več prepirala s starejšim, naj gre spat. Kako uro traja. “Čas je za spanje! Pojdi spat! Dovolj je!” Saj si predstavljate … Gre v posteljo in vpije. Kliče naju, sprašuje, če sva zunaj. Zdi se mi, da vsako minuto. Mislim si, da sva ga očitno ‘pokvarila’, da še ni zrel za samostojno spanje in da se bomo tega pač lotili v šoli. Samo sanjam o tem, da bi bila ena od tistih staršev, ki vedo, kakšen užitek je, ko otrok pri poldrugem ali drugem letu sam od sebe reče: “Šel bi spat.” To ne obstaja. Nekajkrat sva poskusila in mu rekla, naj gre spat, ko bo zaspan. Ob desetih sva obupala in ga poslala v posteljo. Med starši v vrtcu se je začela debata o vplivu popoldanskega počitka na čas odhoda v posteljo. Ugotovila sem, da veliko otrok hodi pozno spat in da nekatere starše to moti, drugih ne. Imajo zelo različne predstave o tem, kako bi moralo biti in kaj bi bilo treba narediti. Zame je bila odločilna pripomba, da smo starši tisti, ki imamo potrebo, da grejo otroci zgodaj spat. Kot da bi se mi vsi koščki postavili na svoje mesto s to izjavo. Ja, naju vsekakor moti. — Kmalu zatem pa tole: Čez teden je bil sin doma z babico, ni šel v vrtec in ni bilo pritiska, da se mora naspati zaradi...