Počitnice: Veselje otrok in stres staršev

Ksenija Zor Začenjajo se poletne počitnice. Mnogi starši  so v dilemi; naj sestavijo »program«, otroke vključijo v razne tabore, ali naj dovolijo, da počnejo, kar jim paše, in s tem tvegajo, da se bo otrok dolgočasil? Starši načeloma nismo dolžni svojim otrokom organizirati počitnic. Vendar si običajno lastimo pravico, pri tem pa niti ne pomislimo, kako bi se počutili sami, če bi nekdo to počel za nas, ne da bi imeli sami pri tem kakšno besedo. V načrtovanje, kje bodo otroci pre­ živeli počitnice – doma ali na taborih in  jezikovnih tečajih –  se  splača otroke vključiti enakovredno, čeprav bo odločitev nazadnje temeljila  na tem, kakšne vrednote v družini gojimo, in na naših finančnih zmožnostih. Pomembno je, kaj je dobro in sprejemljivo  za celo družino. Če starši plačujejo drage tečaje in tabore iz občutka, da so »dovolj dobri« starši le,  če težko  privarčevani denar žrtvujejo (investirajo) v otroške aktivnosti, na koncu nihče ne bo zadovoljen. Otroci namreč v zameno nikakor ne bodo mogli izkazati dovolj hvaležnosti za počitnice, da bi se njihovi starši ob tem počutili dobro. Lahko pa  se  vprašamo, zakaj to počnemo. Ali otroke pošiljamo na počitnice, da bi si pred njimi oddahnili? Se sami izogibamo družinskim odnosom? Se nam zdi, da morajo biti med počitnicami koristni, da jih je treba zaposliti? Česa se bojimo, da jih ne upamo pustiti, da počnejo, kar jih zanima? Morda spoznamo, da jih odrivamo stran od sebe; ali da jim ne zaupamo; ali da bo vse v redu, če bodo med počitnicami skrbeli sami zase; ali da se počutimo krive, ker ne preživljamo  dovolj časa z njimi … Karkoli že spoznamo,...