V imenu ljubezni

V otrokovo dobro oziroma v imenu ljubezni starši počnemo številne bedarije in za otroka škodljive reči. Tudi starši, ki svoje otroke brez slabe vesti udarijo, so prepričani, da je vsake toliko »vzgojna po riti« za otroke koristna. Da naši otroci ne bi postali »slabi« ljudje, smo se starši pripravljeni spremeniti v pošasti. Pošasti, ki kričijo, neusmiljeno zahtevajo svoje ter pri tem spregledajo otroka in njegove občutke. Pošasti, ki otroka bolj ali manj prijazno silijo, da počne stvari, ki jih ne mara in noče – poje še eno žličko za mamico, se obleče, ko ga ne zebe, in gre na naš ukaz spat, ker je pač čas za spanje. Da o »pravilnem« sedenju, pozdravljanju ter na splošno vedenju in razmišljanju niti ne govorim. Vse to samo zato, da se bo otrok razvil v takšnega otroka in odraslega, kot smo mi starši prepričani, da je zanj najbolje. To vse počnemo iskreno in iz srca – iz ljubezni. Saj vendar otroku v življenju želimo vse najboljše. Toda, ne smemo se slepiti. Tudi, ko gre za starševstvo, velja rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Na kar kot odgovorni starši ne smemo pozabiti oziroma se moramo vsake toliko spomniti. Za začetek je smiselno, da se poslovimo od svoje podobe popolnega otroka, kakršnega si želimo oziroma kakršnega bi radi »vzgojili«. Šele potem namreč lahko spoznamo svojega resničnega otroka – takšnega, kakršen je. Enkraten in čudovit, pa vendar v marsičem zelo daleč od naših pričakovanj in skritih hrepenenj. Hrepenenj, ki so vse prevečkrat le odraz naših neuresničenih želja in življenjskih razočaranj. »Želim si, da bi bil moj otrok bolj redoljuben, kot sem...