Dovolj kritike, potrebujem podporo

(Karolina Radovanović) V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami. Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.1. Kritika Najprej me je izrazito spodbujala, naj skočim: »Kaj je, reva, tega malega potočka te je strah? Sram te bodi! Stisni zobe in skoči. Če se ne misliš v življenju niti malo potruditi, tudi ne boš nikamor prišla! Temu bi bil vsak kos, samo s tabo je nekaj narobe, da si ne upaš skočiti. Skoči!« Njene besede so mi zazvenele zelo znano. Da, večino časa se tudi sama s sabo pogovarjam tako. Nekje v meni živi neusmiljeni kritik, ki mu nikoli ni nič prav, nikoli nič dovolj dobro. Sili me v iskanje popolnosti, tako pri sebi kot pri drugih. In vedno ima dovolj snovi, saj zelo težko dosegam njegove izrazito visoke standarde. O, da, že neštetokrat sem preslišala svoje strahove, utišala svoje potrebe, zatrla sebe, vse z namenom, da bi bila videti boljša, kot sem se v resnici počutila. 2. Potuha Nadaljevali sva vajo. Evin drugi odziv me je presenetil. Najprej me je vprašala, ali bi preskočila potok. Odgovorila sem: »Ja, samo strah me je. In je izstrelila: »Aha, v redu, potem pa nič, greva stran.« In...