Kip

(Ksenja Kos) Pri treh letih je moja hči svoje nestrinjanje s svetom okoli sebe kazala tako, da je v polkoraku trmasto obstala in v takšni pozi s pogledom v tla ter z namrščenim obrazom vztrajala dalj časa. Nepremična. Neodzivna. Takrat me je veliko naučila o sebi. Tole dekletce bo znalo preceniti, kaj lahko integrira vase in česa ne. Do današnjega desetega leta je vedno znova potrjevala mojo tezo, da na silo ne gre nič. Ko razume, za kaj gre, se prepriča, da je varna v odnosu, takrat spregovori in razmišlja o možnih rešitvah. Če ni tako, se spremeni v kip. Zelo pametna komunikacija. »Če me ne sprejmeš kot človeka, pa govori z neživo skulpturo.« Vem, da se tam spodaj skriva rahločutno srce. Bije tako močno, da bi lahko eksplodiralo, če ga ne bi zaščitil trd, močan in debel zid. Šele ko je dovolj varno, se počasi poslovi od kipa in pride nazaj v odnos. Navadno se privije tesno v moj objem in skrije svoj obraz. Brez besed. Samo posluša mamino bitje srca. Vso svojo otroško modrost vliva vame. Naučila me je, da molk takrat največ pove. Sledi nekaj tihih solzic. Ko me pogleda v obraz, vem, da sedaj zmore slišati tudi mojo besedo.S tem vedenjem jo opazujem pri njenem šolskem (ne)delu. Vse moje besede in opominjanja, da se ne strinjam z njenim odnosom do šole, niso pomagala. Ni mi verjela. Kako bi mi, če pa sem napovedovala prihodnost brez podlage. Deklica je domov prinašala same petice, jaz pa sem z njo delila pametno odraslo mnenje: »Premalo delaš. Ne sediš za mizo in se ne učiš. To ti bo škodilo....

Dovolj kritike, potrebujem podporo

(Karolina Radovanović) V želji, da bi nekaj dosegli, smo včasih do sebe precej zahtevni. Lahko pa se naučimo biti tudi sebi prijaznejši. Največkrat znamo drugim stati ob strani, vendar si našo podporo zaslužimo tudi sami. Pred nekaj meseci nam je na skupinski terapiji psihoterapevtka Jana Rijavec pokazala vajo, ki me je navdušila. Vsak si je moral predstavljati potok z naslednjim navodilom: Želeli smo si ga preskočiti, a nas je bilo obenem strah. Moja partnerka v vaji Eva se je, skladno z navodili vaje, na moj notranji konflikt odzvala na tri različne načine.1. Kritika Najprej me je izrazito spodbujala, naj skočim: »Kaj je, reva, tega malega potočka te je strah? Sram te bodi! Stisni zobe in skoči. Če se ne misliš v življenju niti malo potruditi, tudi ne boš nikamor prišla! Temu bi bil vsak kos, samo s tabo je nekaj narobe, da si ne upaš skočiti. Skoči!« Njene besede so mi zazvenele zelo znano. Da, večino časa se tudi sama s sabo pogovarjam tako. Nekje v meni živi neusmiljeni kritik, ki mu nikoli ni nič prav, nikoli nič dovolj dobro. Sili me v iskanje popolnosti, tako pri sebi kot pri drugih. In vedno ima dovolj snovi, saj zelo težko dosegam njegove izrazito visoke standarde. O, da, že neštetokrat sem preslišala svoje strahove, utišala svoje potrebe, zatrla sebe, vse z namenom, da bi bila videti boljša, kot sem se v resnici počutila. 2. Potuha Nadaljevali sva vajo. Evin drugi odziv me je presenetil. Najprej me je vprašala, ali bi preskočila potok. Odgovorila sem: »Ja, samo strah me je. In je izstrelila: »Aha, v redu, potem pa nič, greva stran.« In...